Kvajdej 2017
(Avtor: Rok Lužnik)
Izvidniška norost s pridihom odgovornosti se je po svojih predtaborih 17. julija 2017 zbrala na kupu pod vznožjem Kvajdarice v Radovljici. Koča na Kvajdarici je bila vsak dan polna vrveža. Po jutranjem obredju in ceremoniji, smo se torej posedli pod Kvajdarico in gledali prigode iz koče. Vsak dan nas je obiskal poseben gost, ki so ga TROProgramci ob bio skuti in klobasi lepo sprejeli medse. Z zanimanjem so jih spraševali o njihovem delu, da so se lahko predstavili še nam. Zgodba vsakega gosta se je navezovala tudi na geslo dneva, ki so ga udeleženci morali v taborni knjižici razvozlati s pomočjo rebusa. Čez teden ni manjkalo prepevanja himne, po glavi pa nam je ves čas švigal tudi bans, ki so ga TROProgramci pripravili za razdor kvadrata.
Gora ni nora – ne pozab' zaklin't šotora!
Že sam prihod v tabor je popestril dan, saj se je končno čutilo, da se je tabor zares začel. Vsi ti nasmejani obrazi, polni pričakovanj. Prvi dan seveda na vrsto pridejo postavljanje šotorov in vodovih kuhinj, najbolj zanimiva v tem dnevu pa je bila uvodna ceremonija. Tu so IV in četovodje, pa tudi taborno vodstvo pokazali, kako so se med letom pripravljali na ta veliki dan.
Vsaka četa je morala pripraviti acrobalance predstavitev svoje gore, nato pa je vsak posameznik pridal svoj kamen z izleta v gore na našo skupno goro, ki je stala sredi tabora. Tako je vsak prispeval svoj košček k mozaiku, ki nas je skupaj in pokonci držal vse do zadnjega dne. Za najbolj pridne, tiste, ki so sodelovali na natečajih za himno, logotip in zgradbe, smo na koncu dneva pripravili še podelitev nagrad in upamo, da jih bodo pametno izkoristili. Kot vsak naslednji dan, se je ta zaključil z zabavnimi večeri (spoznavni, kulinarični, glasbeni in x večer) in z ogledom fotografij in posnetka dneva ter zaključno katehezo skavta Petra.
(Avtor: Rok Lužnik)
Gora ni nora – bodi opora!
Gostja: Tanja Žakelj
V Kvajdarici vlada norčavo vzdušje, Špan je nadvse ponosen nad svojim kolesom, a ostali niso povsem prepričani vanj. Kar naenkrat prepir zmoti dekle na črno-rdečem kolesu, ki požanje vso pozornost s strani norčevalcev. Ko zagledajo njeno kolo, se jim začnejo cediti sline. Še nikoli niso videli kaj takega. Kdo pa je dekle, ki ga vozi? To je večkratna državna, svetovna in evropska prvakinja v gorskem kolesarstvu, Tanja Žakelj.
"Bodi opora", je bilo geslo, ki ga je pripeljala s sabo in nam ga posredovala preko svoje zgodbe. Potem je ostala še cel dan z nami in glede na izraz na njenem obrazu, je zelo uživala. Dan je bil zgradbarsko obarvan, potrebno je bilo zgraditi 3 kotičke za aktivno preživljanje prostega časa (epi(k)centri), podest za jambor, kapelo, splav in toplice, ipd. Ta dan smo vsi zavihali rokave in pomagali kjer se le da. Na koncu dneva smo zgradbe še blagoslovili in nadaljevali z zabavnimi večeri in večerno ceremonijo.
Gora ni nora – začne se k' je zora!
Gost: Žiga Kovačič
Aleša in Vid sta na Kvajdarici zaposlena s fotografiranjem. Aleeeša bi zelo rada imela super fotko, da jo objavi na Facebooku, Vedu pa se vse to zdi neumno, ampak ji vseeno ustreže, saj je prijazen. Domislita se čisto nove fore, selfi v žegnani vodi, pa se stvar ponesreči in telefon Vidu pade v vodo. Vse to spremlja postaven gospod, ki takoj priskoči na pomoč. Žiga Kovačič mu je ime in ja, on je načelnik skavtinj in skavtov in v nadaljevanju razloži Aleeeši, da ni pomembno, da vsak trenutek ujameš na fotografijo in da se fotografiraš samo za lajke. Pa tudi to, da če želiš kaj narediti, je treba vstati zgodaj zjutraj in tako izkoristiti cel dan.
(Avtor: Rok Lužnik)
Dobra dela so torej zaznamovala naš dan in bilo je precej delavno. Obiskal nas je celo predsednik Borut Pahor, ki se je priključil kranjski četi pri urejanju pešpoti. Ostale čete so obiskale določene ustanove (vrtec, dom za ostarele…), v gozdu na kup pospravljale veje, obrezovale sadno drevje in še in še. Vsaka četa je tako po prihodu nazaj v tabor svoje delo tudi predstavila, potem pa smo nadaljevali z večerno ceremonijo.
Gora ni nora – nared' kar se mora!
Gost: Matic Novak
Uboga Julija, zaletel se ji je košček jabolka, duši se, pa ji nihče ne zna pomagat. Na srečo ji na pomoč prihiti gorski reševalec Matic Novak, ki je slučajno želel obiskati Kvajdarico. V zahvalo ga počastijo z bio skuto in klobaso ter še naprej zavzeto poslušajo njegovo zgodbo kako je postal gorski reševalec. Govoril je o tem, kako je gospe zadrževal možgane, da ji ne uidejo iz glave, mi pa smo vsi samo odprtih ust poslušali. "Nared' kar se mora", je bilo njegovo sporočilo in tisti dan so se tudi IV prelevili v reševalce.
Dopoldne so se urili na delavnicah iz prve pomoči, popoldne pa so jim v veliki igri pripravili prave situacije, kjer so morali čim hitreje in uspešno oskrbeti ponesrečence. Na informacijskem centru, kjer so naprej sporočali nesreče, je vladal pravi kaos, ampak na koncu so bili ponesrečenci oskrbljeni in odrešeni vseh muk. Večer se je zaključil s tabornim večerom in večerno ceremonijo.
Gora ni nora – zborbej do odmora!
Gost: Jakob Mali
Danes na Kvajdarici vlada tekmovalno vzdušje. Špan, Ved, Premož in današnji gost Jakob Mali, obujajo spomine na skupne skavtske dogodivščine. Ker seveda moškemu egu ni para, se pomerijo v partiji sklec. Špan vztraja, da je najboljši, a zdaj mora to še dokazati. Prvi pade Premož, zatem Ved (ker ima bojda probleme z zapestji). Na koncu le še boj med gorskim tekačem in Španom. Jakob obupa, Špan pa vztraja do konca, še eno in še eno, auuuuuu! Ni se izognil boleči rami.
(Avtor: Rok Lužnik)
"Zborbej do odmora", seveda, ampak ni treba pretiravati. Odmor je zelo pomemben del treninga. Mišice morajo imeti tudi čas, da si odpočijejo in da zrastejo, ne moremo samo borbati brez prestanka. Sploh zato, ker je dan za vodne igre in pot preživetja. Toliko špricanja vode in blata do tega dne še nisem videla. Kakšno veselje je videti blatne skavtinje in skavte, ki v tem neizmerno uživajo. Ker za vse čete ni bilo dovolj časa, da bi si skuhale obroke, so imeli kosila in večerje v gosteh pri drugih četah. Tako so tudi posamezne čete imele možnost pobližje spoznati ena drugo. Pot preživetja se je zavlekla pozno v večer in tudi zaključili smo jo z zabavnimi večeri in večerno ceremonijo.
Gora ni nora – naj poklic ne bo mora!
Gost: Rok Valenčič
Aleeeša Španu zaupa, da bi v življenju rada postala pevka. Kot dokaz, da je dovolj dobra, Špan v roke vzame ukulele in ji zabrenka spremljavo na pesem Sladka kot med. Njeno petje je bilo brezhibno, Španu pa je zaigralo tudi srce. Ko pa smo že ravno pri tem, kaj bi radi počeli v življenju, se jima je v Kvajdarici pridružil Rok Valenčič. Na vprašanje, kaj je po poklicu, je odgovoril: »Js se pa igram, igram se z ljudmi.«
Seveda, Rok je tisti, ki je skavtsko igro popeljal na višjo stopnjo. Vsi danes to igro poznamo kot Labirint in smo kot skavti lahko zelo ponosni na soskavta, ki je z veliko truda in vztrajnosti v tem uspel.
"Naj poklic ne bo mora", zakaj si ne bi poklica pobarvali v barve, ki so nam najbolj všeč? In v tem duhu nas je čakala Velika velika igra: Znaj'd se skavte. Znašli smo se v Kvajdržavi, naš osebni dokument je bila taborna knjižica. IV so se morali zaposliti, če so želeli karkoli zaslužiti, nič pa ni bilo zastonj. Lahko so torej delali, zaslužili in dobro jedli ter potem tudi na različne načine zapravljali, lahko pa so ubrali druge tehnike, da preživijo. Na voljo je bil frizerski salon, masažni salon, casino, bar, poročni urad, novinarska hiša, policija, delo v kuhinji, zavarovalnica, bolnišnica in še in še. Na koncu so lahko preostali denar zapravili na dražbi, kjer so med drugim kupili tudi koncert našega benda. Sledil je torej koncert, ki je bil megastičen, a s pravo mero odgovornorosti. Večer smo zaključili ob slikah in posnetku ter večerni katehezi s skavtom Petrom.
(Avtor: Rok Lužnik)
Gora je Gospod in gora je povsod!
Že zjutraj misel na to, da je konec. Pa nas vseeno preseneti novica, da nas bodo fotografirali iz letala. Ponosno pospravimo šotore in spravimo vso opremo v prireditveni šotor, se oblečemo v kroje in se postavimo v kvadrat. Še zadnjič odpojemo vse tri himne, razdremo kvadrat z zloglasnim bansom (Gora ni nora, dol se pač mora…) in že je čas za podiranje šotorov in pospravljanje opreme. Med sprehajanjem po tabornem prostoru opažam vedno več skupinic pisanih rutk, nove simpatije, ki so še zadnjič z roko v roki, vmes spustimo še kakšno solzico, na splošno pa je vzdušje zelo pozitivno, polno skavtskega duha. Sledi še zaključna nedeljska maša, pred katero je vsak vzel kamen iz našega skupnega spomenika ter svojo foografijo, ki smo si jih med pridigo zamenjali.
(Avtor: Rok Lužnik)
Zaključni kvadrat, podelitev nagrad prijateljstva, razdelitev našitkov in še zadnje skupne fotografije in kar naenkrat na tabornem prostoru ostane samo še taborno vodstvo in osebje. Pridno smo še do konca zavihali rokave in si srečni, ker je tabor uspel, izrekli besede slovesa.
