Kri, znoj, vod, tema, senca in mraz... vse to bil sem jaz!
Zakrinkan v črno postavo sem se zlil s temo, pri plazenju čez robidnice in vso ostalo gozdno navlako pa sem dobil tudi marsikatero rano... Zakaj? Ker sem kradel zastavo!
Zakrinkan v črno postavo sem se zlil s temo, pri plazenju čez robidnice in vso ostalo gozdno navlako pa sem dobil tudi marsikatero rano... Zakaj? Ker sem kradel zastavo! (Avtor: Jaka Matičič)
Spomnim se kot bi bilo včeraj. Bil je topel poletni dan, ki se je prevesil v večer in večer, ki se je prevesil v noč, ko smo se po dolgotrajnem taktiziranju in tehtanju možnosti za različne napade na zastavo v bližnji piceriji ugotovili, da je čas, da se odpravimo do cerkve sv. Jerneja v Begunje pri Cerknici. Tam se je zbrala skupina visoko specializiranih napadalcev, ki so za seboj imeli že marsikatero zmagoslavno krajo vse od riti pa do kljuna naše lepe dežele.
Ko je napočil čas, da se odpravijo proti taboru so se zamaskirali, si nadeli vojaške barve, čez glavo poveznili kapuce in majice, nato pa so s temo postali eno, vse kar se je videlo od njih je bila le belina oči, ki so sevale v temi. Ko pobrskam po spominu se spomnim, da se je tisto noč kradlo na taboru Ljubljane 2 in Slovenske Bistrice.
Da, toliko bolj spektakularno je bilo, ker je bilo ljudi več. Oh da, vedno mi je bilo v izziv krasti, če si vedel, da bo težko. In tisto noč ni bilo lahko.
Že takoj, ko so se skupine odpravile na teren, je eno skupino zajela straža. MOJ BOG! ...bili smo zelo v skrbeh... KAJ NAJ ZDAJ? Tekom napada se je izvedelo, da sta bila napadalca zajeta zaradi smejanja, saj sta stala za voditeljskim šotorom, kjer sta izvedela najnovejše vice v tistem letu.
Spomnim se plazenja po temi, luči, ki so naznanjale, da te nekdo vidi, čuti, sliši... GROZNO! Ob vsem temu, ko te navdaja adrenalin in ti po žilah teče kri trikrat hitreje, pozabiš na vse taktiziranje od prej. Takrat postaneš ŽIVAL, takrat se ravnaš po nagonu - ti plenilec, zastava plen, straža pa divji lovci, ki te poskušajo zaustaviti. Ko ležiš v blatu in vohaš vonj po potu, ko po tebi padajo kaplje dežja in se brez glasu plaziš naprej, si eno z naravo... v tebi ni nič drugega kot le kača, sokol, gepard ali volk. Takrat nisi ti več ti, takrat postaneš odvisen od tega, da dobiš svoj plen - zastavo.
Poglej jo... tamle visi, vse bolj ti diši in te prevzema, ko pa že skoraj občutiš slast njenega dotika in dobiš občutek, da si plen končno ujel, te zasači stražar:
Bežal sem, divje kot zver, ki jo lovi človek... nisem se ozrl na kaj sem stopil, kaj sem podrl... le tekel sem. Čez prostor, nato pa čez potok, do poti... a stražar se ni vdal, divje je tekel za mano in se ni ustavil. Tekel sem, kot bi mi šlo za življenje in ob tem prestrašil še mojega skritega komapnjona tako, da je začel še on teči. Vse dokler se stražar ni vdal in sva se mokra skrila v travo in med grme.
Srce je utripalo in dihanje se ni ustavilo, čutil sem kako mi ledeno hladen pot dela sled na čelu. Kljub temu, da sem se počutil ogroženega sem se odločil, da to naredim še enkrat. NE BOM SE VDAL!!!
S kompanjonom sva se ločila in šla vsak po svoje, odločil sem se, da grem na zastavo po najbližji poti - čez potok. Ker pa je bila straža povsod naokoli sem se odločil, da potok prečkam pod vodo. Zanimivo je, da ko potok obsveti svetilka, se svetloba odbije in nihče te ne vidi. Tudi mene niso. Stražar je stal na mostu in svetil vame, vendar se me pod vodo ni videlo. Počasi sem se pomikal naprej, dokler ni odšel, nato pa sem splezal na nasprotni breg, kjer sem se skril v grm in opazil napadalca iz druge skupine.
Povedal mi je, da je že dolgo tu in opazuje dogajanje. Skupaj sva postavila dobro strategijo za krajo zastavic, vendar smo ob izpeljavi te taktike ugotovili, da so te že ukradene, razen ene, ki smo jo dobili tekom našega napada. Dobro, torej nekaj že imamo. Kaj pa sedaj? GLAVNE ZASTAVE!
Oh ja, dišale so kot surovo s krvjo prepojeno meso diši lačni zverini. Da, ta pristen vonj in želja po njih. Bilo je kot bi se ne mogli upreti. Razkropili smo se in si pridobili pozicije in se skrili. Sam sem prepojen z znojem, krvjo in blatom leže zaspal v grmu, kjer sem si nabral moči za naslednji napad.
Zbudil sem se. Noč se je prevešala v dan. Zadnja priložnost, zadnje upanje, da ukradem zastavi. Od vse premraženosti sem se odločil, da skrivanje ne bo šlo več naprej. Odločil sem se, da se s stražo soočim iz oči v oči. Počasi sem se približeval zastavi, nato pa so me opazili in stekli k zastavi, a kljub temu niso upali napasti mene, saj so se moje zamaskirane postave ustrašili. Nato so sledila pregovarjanja, da bi zastavo dobil po diplomatski poti. A ker je žival v meni še vedno rjovela, mi to ni šlo najbolje. Nato se je pridružil še kompanjon, ki je pri tem pomagal. Ko se je končno pokazala priložnost, da zgrabim zastavo se mi je svet sesul pred očmi in žival v meni je umrla...
Ujeli so me in rutka je ostala pri njih.
Sram, nezadovoljstvo in žalost so čustva, ki so me spremljala, ko sem s povešeno glavo odšel iz tabora.
In tako sem bil prvič ujet kot napadalec. Še danes zaradi tega dogodka zveri v meni ni več, napadi niso več isti... sem le še en navaden skavt, ki se gre igro KRAJA ZASTAVE.
Zakrinkan v črno postavo sem se zlil s temo, pri plazenju čez robidnice in vso ostalo gozdno navlako pa sem dobil tudi marsikatero rano... Zakaj? Ker sem kradel zastavo! (Avtor: Jaka Matičič)
Ko je napočil čas, da se odpravijo proti taboru so se zamaskirali, si nadeli vojaške barve, čez glavo poveznili kapuce in majice, nato pa so s temo postali eno, vse kar se je videlo od njih je bila le belina oči, ki so sevale v temi. Ko pobrskam po spominu se spomnim, da se je tisto noč kradlo na taboru Ljubljane 2 in Slovenske Bistrice.
Da, toliko bolj spektakularno je bilo, ker je bilo ljudi več. Oh da, vedno mi je bilo v izziv krasti, če si vedel, da bo težko. In tisto noč ni bilo lahko.
Že takoj, ko so se skupine odpravile na teren, je eno skupino zajela straža. MOJ BOG! ...bili smo zelo v skrbeh... KAJ NAJ ZDAJ? Tekom napada se je izvedelo, da sta bila napadalca zajeta zaradi smejanja, saj sta stala za voditeljskim šotorom, kjer sta izvedela najnovejše vice v tistem letu.
Spomnim se plazenja po temi, luči, ki so naznanjale, da te nekdo vidi, čuti, sliši... GROZNO! Ob vsem temu, ko te navdaja adrenalin in ti po žilah teče kri trikrat hitreje, pozabiš na vse taktiziranje od prej. Takrat postaneš ŽIVAL, takrat se ravnaš po nagonu - ti plenilec, zastava plen, straža pa divji lovci, ki te poskušajo zaustaviti. Ko ležiš v blatu in vohaš vonj po potu, ko po tebi padajo kaplje dežja in se brez glasu plaziš naprej, si eno z naravo... v tebi ni nič drugega kot le kača, sokol, gepard ali volk. Takrat nisi ti več ti, takrat postaneš odvisen od tega, da dobiš svoj plen - zastavo.
Poglej jo... tamle visi, vse bolj ti diši in te prevzema, ko pa že skoraj občutiš slast njenega dotika in dobiš občutek, da si plen končno ujel, te zasači stražar:
Bežal sem, divje kot zver, ki jo lovi človek... nisem se ozrl na kaj sem stopil, kaj sem podrl... le tekel sem. Čez prostor, nato pa čez potok, do poti... a stražar se ni vdal, divje je tekel za mano in se ni ustavil. Tekel sem, kot bi mi šlo za življenje in ob tem prestrašil še mojega skritega komapnjona tako, da je začel še on teči. Vse dokler se stražar ni vdal in sva se mokra skrila v travo in med grme.
Srce je utripalo in dihanje se ni ustavilo, čutil sem kako mi ledeno hladen pot dela sled na čelu. Kljub temu, da sem se počutil ogroženega sem se odločil, da to naredim še enkrat. NE BOM SE VDAL!!!
S kompanjonom sva se ločila in šla vsak po svoje, odločil sem se, da grem na zastavo po najbližji poti - čez potok. Ker pa je bila straža povsod naokoli sem se odločil, da potok prečkam pod vodo. Zanimivo je, da ko potok obsveti svetilka, se svetloba odbije in nihče te ne vidi. Tudi mene niso. Stražar je stal na mostu in svetil vame, vendar se me pod vodo ni videlo. Počasi sem se pomikal naprej, dokler ni odšel, nato pa sem splezal na nasprotni breg, kjer sem se skril v grm in opazil napadalca iz druge skupine.
Povedal mi je, da je že dolgo tu in opazuje dogajanje. Skupaj sva postavila dobro strategijo za krajo zastavic, vendar smo ob izpeljavi te taktike ugotovili, da so te že ukradene, razen ene, ki smo jo dobili tekom našega napada. Dobro, torej nekaj že imamo. Kaj pa sedaj? GLAVNE ZASTAVE!
Oh ja, dišale so kot surovo s krvjo prepojeno meso diši lačni zverini. Da, ta pristen vonj in želja po njih. Bilo je kot bi se ne mogli upreti. Razkropili smo se in si pridobili pozicije in se skrili. Sam sem prepojen z znojem, krvjo in blatom leže zaspal v grmu, kjer sem si nabral moči za naslednji napad.
Zbudil sem se. Noč se je prevešala v dan. Zadnja priložnost, zadnje upanje, da ukradem zastavi. Od vse premraženosti sem se odločil, da skrivanje ne bo šlo več naprej. Odločil sem se, da se s stražo soočim iz oči v oči. Počasi sem se približeval zastavi, nato pa so me opazili in stekli k zastavi, a kljub temu niso upali napasti mene, saj so se moje zamaskirane postave ustrašili. Nato so sledila pregovarjanja, da bi zastavo dobil po diplomatski poti. A ker je žival v meni še vedno rjovela, mi to ni šlo najbolje. Nato se je pridružil še kompanjon, ki je pri tem pomagal. Ko se je končno pokazala priložnost, da zgrabim zastavo se mi je svet sesul pred očmi in žival v meni je umrla...
Ujeli so me in rutka je ostala pri njih.
Sram, nezadovoljstvo in žalost so čustva, ki so me spremljala, ko sem s povešeno glavo odšel iz tabora.
In tako sem bil prvič ujet kot napadalec. Še danes zaradi tega dogodka zveri v meni ni več, napadi niso več isti... sem le še en navaden skavt, ki se gre igro KRAJA ZASTAVE.
