Kraja zastave, ki te v vseh pomenih "zmoči do kosti"
Kraja zastave lastni četi, ki se konča proti pričakovanjem...
Kraja zastave lastni četi, ki se konča proti pričakovanjem... (Avtor: Aleš Čerin)
Letošnje poletje smo se trije člani komendskega klana, Špela, Irena in Rok, odločili, da se odpravimo na krajo zastave v Žiri, kjer je bil tabor naše čete. Rekli smo: »Saj poznamo teren, četo, pravila in način straže. Ne bi smelo biti težav.« Vendar se je na koncu izteklo malo drugače.
Že dopoldne tistega dne smo se odpravili na pot proti kraju, kjer je stal tabor. Ko smo prišli tja, smo se sestali z voditelji čete, da smo potrdili naše informacije o kraji.
Pravila so bila sledeča: kraja se prične po pisku tišine, zastava je spuščena do nekakšnega odra na jamboru, ki je od tal dvignjen približno en meter. Zastava je privezana, zato se je ne reže. Med krajo alarma ni, intervencijskega voda ni. Sliši se kar dobro, kajne?
Po krajšem pogovoru smo se vrnili do našega avtomobila, ki smo ga pustili nekoliko stran od tabornega prostora. Tam smo pričeli kovati načrt. Zmenili smo se, da gremo v tabor vsi skupaj, poskusimo priti do šotorov, nato pa se vsak skrije za en šotor in tam počaka na priložnost. V skrajnem primeru tvegamo in se nekdo prikaže, da zvabi stražo, ostala dva pa na zastave.
Po raznih ostalih zabavnih temah in pogovorih je končno napočil čas za naš napad…he he he. Zdaj je šlo zares. Odpravili smo se proti tabornem prostoru. Ko smo prišli dovolj blizu smo prestavili naš korak na travo, da ublažimo vse glasove izpod naših nog. Najprej smo morali poiskati stransko pot (le v obliki kolesnic v travi), ki naj bi peljala do mostu čez potok, ki je razdeljeval taborni prostor na dva dela. Ko smo po temeljitem iskanju v temi zagledali kolesnice, smo se odpravili do potoka. Prečkali smo potok in glej, glej, mostu ni nikjer, saj so nam noge že veselo čofotale v vodi. Tako smo z lepo umitimi čevlji vstopili v taborni prostor, se usedli pod drevesa ob robu gozda, kjer smo bili dovolj oddaljeni od stražnega ognja in prisluhnili. Prišli smo nekoliko prekmalu in je zabavni večer še potekal. Tako. Sedaj počakamo na konec zabavnega večera, počakamo pisk, počakamo, da se četa umije in umakne, nato pa akcija!
Po nekaj minutah se je zaslišal pisk in ne dolgo za tem se je prva svetilka že sumljivo usmerila proti nam in se nam začela približevati. Zaradi previdnosti smo se pomaknili malo globlje pod drevesa in se potuhnili. Svetilka se nam je vedno bolj približevala, nas na hitro obšla, nato pa se je oseba ustavila malo nad našimi glavami. Po dveh minutah popolne tišine se je oseba vrnila po isti poti in stopila nekaj centimetrov stran od mojega levega ušesa. Na srečo se je le mirno odpravila nazaj proti šotorom (zjutraj smo ugotovili, da je bila to le ena izmed odprav »na stran«).
Privlekli smo se nazaj izpod dreves in pričeli izpolnjevati naš načrt. Zmenili smo se da gre eden naprej in počaka, nato drugi in potem še tretji, nato nadaljujemo skupaj. Seveda to ni delovalo. Po petih minutah smo bili že vsak na svojem koncu (od tu naprej bo zgodba nadaljevana bolj z mojega vidika).
Odplazil sem se do členarja, v katerem so voditelji opravljali preverbo dneva. Po taboru je še kar mrgolelo svetilk, zato sem se ulegel ob šotor in čakal. Po nekaj deset minutah sem se odločil odpraviti malo naprej. Šel sem do roba gozda, kjer me je od šotorov ločeval le še potok in nekaj dreves. Med pomikanjem do gozda so me opazili nekateri voditelji v šotoru, a se za to nisem kaj dosti menil.
Na robu gozda se mi je zopet pridružila Irena in sklenila sva, da naprej nadaljujeva skupaj. Pomikala sva se globlje v gozd in še bližje šotorom. Po nekaj metrih sva se ustavila, ker sva za seboj zagledala dve bližajoči se svetilki. Ko sta bili svetilki le še kakšen meter oddaljeni od naju sva se pognala v tek, vsak v svojo smer. Irena naprej ob potoku, jaz pa naravnost gor v klanec. Po nekaj sekundah adrenalinskega teka, bolj po drevesih kot po tleh, sem se ustavil in v popolni temi ter brez svetilke obstal na strmem klancu, Irena pa je na njeno smolo tekla skozi t.i. moško stranišče in stopila v pisoar (prvič je bil na taboru izdelan pisoar, v katerem je visela kroglica, da so fantje lahko merili vanjo medtem ko so opravljali svoje delo). Za tem se je zaslišal glasen krohot dveh voditeljev, ki sta bila odgovorna krivca za najin nepotreben beg, ker sta se odločila, da se bosta malo pozabavala in se odpravila ravno v najino smer.
Ireni je vseeno uspelo priti do šotorov, kjer se je skrila pod šotorko in pod streho enega izmed šotorov, medtem ko sem jaz še veselo visel na klancu, nekaj 10 metrov nad tabornim prostorom.
Med tem najinim nesrečnim pripetljajem pa se je Špeli prav tako uspelo prebiti do šotorov, kjer se je skrila v zadnji del šotora voditeljev, kjer so bili shranjeni nahrbtniki (kar pomeni, da jo je od voditeljev ločevala le tanka stena spalnice). V vsem tem času pa se je zamenjala že ena straža in naš načrt se je počasi obračal proti nam.
Ker je bila druga straža bolj dejavna kot prva, je bilo potrebno nadaljevati nekoliko previdneje. Po približno pol urnem spuščanju iz klanca sem se vrnil do potoka in naključno prišel ravno do mostička, kjer sem imel zopet zelo tesno srečanje z enim izmed voditeljev, ki je moral ˝na stran˝, a me na srečo ni opazil. Počasi sem se odpravil čez mostiček in se ulegel ob enega izmed šotorov ter čakal na primerni trenutek za nadaljnjo krajo zastave.
Nato pa je prišel čas, ko je straža delala obhod. En član straže je šel nevarno blizu mimo šotora kjer sem ležal, nakar mi je nekaj v glavi pričelo govoriti naj se premaknem, a jaz zaradi neznanih razlogov tega nisem storil. Straža je šla zopet mimo šotora in me s preprostim iztegom roke ujela. V tistem trenutku pa se je vrnil tudi voditelj, ki sem ga malo prej srečal na njegovi poti ˝na stran˝, zato je izvedel vse o situaciji. Voditelj se je odpravil nazaj v svoj šotor in začel pripovedovati kaj se je zgodilo in takrat je iz zadnjega dela šotora v spalnico pogledala Špelina glava in rekla le: »Kaj???«
Tako je Špela še nekaj časa nadaljevala svoj pogovor z voditelji, si kasneje sposodila jopico ene izmed voditeljic in se mirno odpravila na sprehod po tabornem prostoru. Med tem pa je straža ujela še nič hudega slutečo Ireno, ki je še vedno ležala skrita pod šotorko. Z Ireno sva se vrnila k avtu, kmalu pa se nama je pridružila tudi Špela, ki se je odločila, da krajo nadaljuje med zadnjo stražo in s tem ostala naše zadnje upanje za pridobitev zastave.
Ko je bila ura 5, smo se vsi trije odpravili nazaj proti tabornem prostoru. Midva z Ireno sva vstopila v prostor in se usedla k stražnem ognju le še kot navadna obiskovalca. Špela pa se je po stari poti zopet odpravila v akcijo. Prišla je do šotorov in čakala primeren trenutek. Ogenj je počasi pojemal in straža se je odpravila v drvarnico po drva za ogenj. Špela je zgrabila priložnost in stekla proti jamboru. Prijela je vrv z zastavo in pričela vleči, a vozel ni popustil.
Ko se je na vse pretege in z mučeniškim izrazom na obrazu trudila, da bi odvezala zastavo, pa se je straža, s polnim naročjem vej obrnila nazaj proti ognju in s tem tudi proti jamboru. Dekle na straži je obstalo odprtih ust. Veje so ji popadale na tla. Po nekaj sekundnem obotavljanju se je pognala proti Špeli. V tistem Špelo zagrabi panika, z vso močjo potegne, vozel se odveže in Špela z zastavo v roki steče nazaj proti potoku, ena članica straže pa za njo.
Sledi pogled na veliki beg z zastavo z mojega vidika. Špela teče na vso moč, članica straže za njo. Kar naenkrat Špela izgine iz vidnega polja. Kot bi se ugreznila v tla. Nekaj sekund za tem enako izgine še straža. Kdo bi si mislil. Padli sta naravnost v tolmun. Prilezli sta nazaj ven in lov se je nadaljeval. Prekinil sem opazovanje in začudeno pogledal drugo članico straže, ki je le stala ob ognju in opazovala dogajanje.
»Zakaj pa ti ne tečeš?« sem začudeno vprašal.
»Ne morem čez vodo, ker nisem obuta v svoje superge in jih ne smem zmočiti« je odgovorila. Opomba: čez potok sta potekala 2 mostova!!??
Po odlašanju se je vseeno pognala v tek, vendar zdaj že skoraj brez razloga, saj je bila zastava že nekaj sto metrov stran. Medtem je Špela tekla po cesti proti avtu, kjer bi bila varna (lovili so nas lahko v polmeru 1 kilometer od tabornega prostora). Pritekla je do bližnje kmetije, z nekoliko prednosti pred stražo in ugotovila, da ne bo zmogla teka vse do avta, zato je morala na hitro poiskati skrivališče. Skrila se je pod nizek betonski most pri bližnji kmetiji, kar je pomenilo, da je do vratu čepela v potoku in skušala ohraniti zastavo kar se da suho, med tem, ko so 10 centimetrov od njene glave plavale goske in ji nekoliko začudeno gagale naravnost v obraz. Ko je imela občutek, da je varna, se je vsa premočena odpravila proti avtu.
Ob sedmih se je Špela vrnila nazaj v tabor, kjer smo se pridružili četi pri jutranji molitvi in telovadbi ter zamenjali zastavo za obe ukradeni rutki in zajtrk.
Tako se ja naša velika, skrbno načrtovana dogodivščina sprevrgla v, bolj ko ne, le obisk in kratek pogovor ob zajtrku. Vseeno pa je bila to neverjetna izkušnja, polna zanimivih in nekoliko čudnih doživetij, ki je ne bomo nikoli pozabili.
Kraja zastave lastni četi, ki se konča proti pričakovanjem... (Avtor: Aleš Čerin)
Že dopoldne tistega dne smo se odpravili na pot proti kraju, kjer je stal tabor. Ko smo prišli tja, smo se sestali z voditelji čete, da smo potrdili naše informacije o kraji.
Pravila so bila sledeča: kraja se prične po pisku tišine, zastava je spuščena do nekakšnega odra na jamboru, ki je od tal dvignjen približno en meter. Zastava je privezana, zato se je ne reže. Med krajo alarma ni, intervencijskega voda ni. Sliši se kar dobro, kajne?
Po krajšem pogovoru smo se vrnili do našega avtomobila, ki smo ga pustili nekoliko stran od tabornega prostora. Tam smo pričeli kovati načrt. Zmenili smo se, da gremo v tabor vsi skupaj, poskusimo priti do šotorov, nato pa se vsak skrije za en šotor in tam počaka na priložnost. V skrajnem primeru tvegamo in se nekdo prikaže, da zvabi stražo, ostala dva pa na zastave.
Po raznih ostalih zabavnih temah in pogovorih je končno napočil čas za naš napad…he he he. Zdaj je šlo zares. Odpravili smo se proti tabornem prostoru. Ko smo prišli dovolj blizu smo prestavili naš korak na travo, da ublažimo vse glasove izpod naših nog. Najprej smo morali poiskati stransko pot (le v obliki kolesnic v travi), ki naj bi peljala do mostu čez potok, ki je razdeljeval taborni prostor na dva dela. Ko smo po temeljitem iskanju v temi zagledali kolesnice, smo se odpravili do potoka. Prečkali smo potok in glej, glej, mostu ni nikjer, saj so nam noge že veselo čofotale v vodi. Tako smo z lepo umitimi čevlji vstopili v taborni prostor, se usedli pod drevesa ob robu gozda, kjer smo bili dovolj oddaljeni od stražnega ognja in prisluhnili. Prišli smo nekoliko prekmalu in je zabavni večer še potekal. Tako. Sedaj počakamo na konec zabavnega večera, počakamo pisk, počakamo, da se četa umije in umakne, nato pa akcija!
Po nekaj minutah se je zaslišal pisk in ne dolgo za tem se je prva svetilka že sumljivo usmerila proti nam in se nam začela približevati. Zaradi previdnosti smo se pomaknili malo globlje pod drevesa in se potuhnili. Svetilka se nam je vedno bolj približevala, nas na hitro obšla, nato pa se je oseba ustavila malo nad našimi glavami. Po dveh minutah popolne tišine se je oseba vrnila po isti poti in stopila nekaj centimetrov stran od mojega levega ušesa. Na srečo se je le mirno odpravila nazaj proti šotorom (zjutraj smo ugotovili, da je bila to le ena izmed odprav »na stran«).
Privlekli smo se nazaj izpod dreves in pričeli izpolnjevati naš načrt. Zmenili smo se da gre eden naprej in počaka, nato drugi in potem še tretji, nato nadaljujemo skupaj. Seveda to ni delovalo. Po petih minutah smo bili že vsak na svojem koncu (od tu naprej bo zgodba nadaljevana bolj z mojega vidika).
Odplazil sem se do členarja, v katerem so voditelji opravljali preverbo dneva. Po taboru je še kar mrgolelo svetilk, zato sem se ulegel ob šotor in čakal. Po nekaj deset minutah sem se odločil odpraviti malo naprej. Šel sem do roba gozda, kjer me je od šotorov ločeval le še potok in nekaj dreves. Med pomikanjem do gozda so me opazili nekateri voditelji v šotoru, a se za to nisem kaj dosti menil.
Na robu gozda se mi je zopet pridružila Irena in sklenila sva, da naprej nadaljujeva skupaj. Pomikala sva se globlje v gozd in še bližje šotorom. Po nekaj metrih sva se ustavila, ker sva za seboj zagledala dve bližajoči se svetilki. Ko sta bili svetilki le še kakšen meter oddaljeni od naju sva se pognala v tek, vsak v svojo smer. Irena naprej ob potoku, jaz pa naravnost gor v klanec. Po nekaj sekundah adrenalinskega teka, bolj po drevesih kot po tleh, sem se ustavil in v popolni temi ter brez svetilke obstal na strmem klancu, Irena pa je na njeno smolo tekla skozi t.i. moško stranišče in stopila v pisoar (prvič je bil na taboru izdelan pisoar, v katerem je visela kroglica, da so fantje lahko merili vanjo medtem ko so opravljali svoje delo). Za tem se je zaslišal glasen krohot dveh voditeljev, ki sta bila odgovorna krivca za najin nepotreben beg, ker sta se odločila, da se bosta malo pozabavala in se odpravila ravno v najino smer.
Ireni je vseeno uspelo priti do šotorov, kjer se je skrila pod šotorko in pod streho enega izmed šotorov, medtem ko sem jaz še veselo visel na klancu, nekaj 10 metrov nad tabornim prostorom.
Med tem najinim nesrečnim pripetljajem pa se je Špeli prav tako uspelo prebiti do šotorov, kjer se je skrila v zadnji del šotora voditeljev, kjer so bili shranjeni nahrbtniki (kar pomeni, da jo je od voditeljev ločevala le tanka stena spalnice). V vsem tem času pa se je zamenjala že ena straža in naš načrt se je počasi obračal proti nam.
Ker je bila druga straža bolj dejavna kot prva, je bilo potrebno nadaljevati nekoliko previdneje. Po približno pol urnem spuščanju iz klanca sem se vrnil do potoka in naključno prišel ravno do mostička, kjer sem imel zopet zelo tesno srečanje z enim izmed voditeljev, ki je moral ˝na stran˝, a me na srečo ni opazil. Počasi sem se odpravil čez mostiček in se ulegel ob enega izmed šotorov ter čakal na primerni trenutek za nadaljnjo krajo zastave.
Nato pa je prišel čas, ko je straža delala obhod. En član straže je šel nevarno blizu mimo šotora kjer sem ležal, nakar mi je nekaj v glavi pričelo govoriti naj se premaknem, a jaz zaradi neznanih razlogov tega nisem storil. Straža je šla zopet mimo šotora in me s preprostim iztegom roke ujela. V tistem trenutku pa se je vrnil tudi voditelj, ki sem ga malo prej srečal na njegovi poti ˝na stran˝, zato je izvedel vse o situaciji. Voditelj se je odpravil nazaj v svoj šotor in začel pripovedovati kaj se je zgodilo in takrat je iz zadnjega dela šotora v spalnico pogledala Špelina glava in rekla le: »Kaj???«
Tako je Špela še nekaj časa nadaljevala svoj pogovor z voditelji, si kasneje sposodila jopico ene izmed voditeljic in se mirno odpravila na sprehod po tabornem prostoru. Med tem pa je straža ujela še nič hudega slutečo Ireno, ki je še vedno ležala skrita pod šotorko. Z Ireno sva se vrnila k avtu, kmalu pa se nama je pridružila tudi Špela, ki se je odločila, da krajo nadaljuje med zadnjo stražo in s tem ostala naše zadnje upanje za pridobitev zastave.
Ko je bila ura 5, smo se vsi trije odpravili nazaj proti tabornem prostoru. Midva z Ireno sva vstopila v prostor in se usedla k stražnem ognju le še kot navadna obiskovalca. Špela pa se je po stari poti zopet odpravila v akcijo. Prišla je do šotorov in čakala primeren trenutek. Ogenj je počasi pojemal in straža se je odpravila v drvarnico po drva za ogenj. Špela je zgrabila priložnost in stekla proti jamboru. Prijela je vrv z zastavo in pričela vleči, a vozel ni popustil.
Ko se je na vse pretege in z mučeniškim izrazom na obrazu trudila, da bi odvezala zastavo, pa se je straža, s polnim naročjem vej obrnila nazaj proti ognju in s tem tudi proti jamboru. Dekle na straži je obstalo odprtih ust. Veje so ji popadale na tla. Po nekaj sekundnem obotavljanju se je pognala proti Špeli. V tistem Špelo zagrabi panika, z vso močjo potegne, vozel se odveže in Špela z zastavo v roki steče nazaj proti potoku, ena članica straže pa za njo.
Sledi pogled na veliki beg z zastavo z mojega vidika. Špela teče na vso moč, članica straže za njo. Kar naenkrat Špela izgine iz vidnega polja. Kot bi se ugreznila v tla. Nekaj sekund za tem enako izgine še straža. Kdo bi si mislil. Padli sta naravnost v tolmun. Prilezli sta nazaj ven in lov se je nadaljeval. Prekinil sem opazovanje in začudeno pogledal drugo članico straže, ki je le stala ob ognju in opazovala dogajanje.
»Zakaj pa ti ne tečeš?« sem začudeno vprašal.
»Ne morem čez vodo, ker nisem obuta v svoje superge in jih ne smem zmočiti« je odgovorila. Opomba: čez potok sta potekala 2 mostova!!??
Po odlašanju se je vseeno pognala v tek, vendar zdaj že skoraj brez razloga, saj je bila zastava že nekaj sto metrov stran. Medtem je Špela tekla po cesti proti avtu, kjer bi bila varna (lovili so nas lahko v polmeru 1 kilometer od tabornega prostora). Pritekla je do bližnje kmetije, z nekoliko prednosti pred stražo in ugotovila, da ne bo zmogla teka vse do avta, zato je morala na hitro poiskati skrivališče. Skrila se je pod nizek betonski most pri bližnji kmetiji, kar je pomenilo, da je do vratu čepela v potoku in skušala ohraniti zastavo kar se da suho, med tem, ko so 10 centimetrov od njene glave plavale goske in ji nekoliko začudeno gagale naravnost v obraz. Ko je imela občutek, da je varna, se je vsa premočena odpravila proti avtu.
Ob sedmih se je Špela vrnila nazaj v tabor, kjer smo se pridružili četi pri jutranji molitvi in telovadbi ter zamenjali zastavo za obe ukradeni rutki in zajtrk.
Tako se ja naša velika, skrbno načrtovana dogodivščina sprevrgla v, bolj ko ne, le obisk in kratek pogovor ob zajtrku. Vseeno pa je bila to neverjetna izkušnja, polna zanimivih in nekoliko čudnih doživetij, ki je ne bomo nikoli pozabili.
