Kraja zastave 2009- Četa Adam Ravbar vs. taborniki
Kraja zastave med večnimi tekmeci skavti in taborniki, ki se je končala v prid skavtom. :)
Kraja zastave med večnimi tekmeci skavti in taborniki, ki se je končala v prid skavtom. :) (Avtor: Mirjana Ilišinović)
Konec šole. Poletne počitnice. Sonce. Zabava. Prijatelji. Gumijasti škornji. Šotori. POLETNI SKAVTSKI TABOR Čete Adam Ravbar, Domžale 1 !!!
Na začetku julija se je domžalska četa odpravila na skavtski tabor v Božakovo ob Kolpi.
Postavili smo tabor, vanj že doprinesli vsak svoj pečat, izvidniki in vodnice so preživeli carino, voditeljski del pa se je prešerno nasmihal ob pogledu na polno vrečo za smeti, v kateri so bile varno spravljene in venomer pod budnim očesom opazovane zaplenjene sladke in slane dobrote naših izvidnikov in vodnic.
Skozi teden, ki smo ga preživljali skupaj, smo ustvarjali, prepevali, garali ob prenašanju drv za ogenj, prepričevali drug drugega, naj si vsak izbere posameznika za skavtsko poroko, ob deževju pa pasli lenobo v šotorih.
Kot je v četi stalnica t.i. »hajk«, le ta tudi letos ni bil izpuščen in tako so naši skavti pobrali najnujnejše stvari in z zemljevidom v roki odpeketali novim dogodivščinam naproti.
V taboru je zavladal mir in voditeljski del si je oddahnil, pripravil slastno kosilo, nakar nas kličejo naši skavti, ki vsi navdušeni razlagajo, da so srečali tabornike in da so se zmenili za krajo zastave pri njih ter nas vljudno vprašali, če smo mi tudi za to. Po krajšem posvetu smo sklenili, da sprejmemo izziv in tako smo zaprli vse šotore, pospravili tabor, se toplo oblekli, vzeli svetilke in rezervna oblačila, ker je deževalo ter s seboj vzeli še zastave, z naših rutk pa smo pobrali vse, kar je bilo vrednega, da ne bi česa izgubili v temi.
Posedli smo se v avto in se zelo stiskali, ker nas je bilo v avtu šest; da, delali smo prekršek, a smo se ravnali po 9. skavtskem zakonu, ki pravi, da je skavt delaven in VARČEN :).
Na domenjenem kraju nas je že čakalo nekaj nadebudnih in polnih pričakovanja skavtov, ki so šli prvič krast zastavo. Na podlagi njihovega pripovedovanja, ko so nam opisovali tabor in njegove značilnosti, smo naredili načrt, se razdelili v skupine in v tišini odšli po poti do tabora.
Premikali smo se po polžje, korak za korakom. Bili smo pozorni na vsak šum, ki smo ga zaslišali. Srce nam je razbijalo, bili smo polni adrenalina in kljub pozni uri smo bili vsi še kako budni. Drug za drugega nismo vedeli, kje je in naloga posameznika je bila čim bolj približati se taboru, nato pa počakati na ugodno priložnost in takrat iti na vse ali nič.
Ko smo se približevali tabornemu prostoru, smo že kmalu zaslišali več glasov in videli snope baterij oz. bolje rečeno močnih reflektorjev, s katerimi so preverjali teren. Taborniki so vedeli, da imajo napovedan napad na tabor, imeli so nekoliko drugačna pravila kot mi, zato so bili toliko bolj oprezni. Vsak zase se je poskušal pribiti čim bolj blizu obrobju tabornega prostora, da bi imel boljši pregled nad vsem in bi končno v živo videl vse, kar so nam prej zaupali naši skavti.
Ko sem končno videla med drevesi nekaj svetlega, ogenj, sem sklepala, da je blizu jambor in na njem privezana zastava. Obsedela sem med drevesi, mimo mene se je vseskozi sprehajala straža, svetila v mojo smer, a me ni videla, medtem je začelo še deževati, postajalo je mrzlo. Začenjalo me je zebsti, zato sem se odločila za premik iz varnega skrivališča. Potiho in prihuljeno sem hodila za šotori, ki so bili postavljeni v obliki črke U in uspelo mi je priti na drugo stran. Bila sem blizu jambora, zastavo sem jasno videla, potem pa sem zaslišala glas enega izmed naših; očitno je bil ujet in se je v členarju ob njihovem večnem ognju prijetno grel. Potem pa so naši fantje izvedli napad. Drli so se na ves glas, skoraj jim je uspelo ukrasti zastavo, a je bila straža prehitro ob jamboru. Nihče ni bil ujet na novo. Okolica se je umirila, fantje so očitno sklenili narediti nov načrt, sama pa sem za členarjem, kamor straža nikoli ni pogledala, za malo več kot pol ure zaspala. Izgubila sem občutek za čas. Ko sem se zbudila, je bila zastava še vedno privezana na jambor, torej ni bila izpeljana še nobena akcija. Odločila sem se, da se umaknem in se vrnem do avta, ko pa na poti, ko sem hodila za šotori, po dolgem času opazim znan obraz. Kar naenkrat smo se na kupu zbrali vsi po vrsti ter začeli premlevati, kaj naj naredimo.
Edina možnost, ki nam je preostala, je bila ta, da bi se eden od nas »infiltriral«, torej se izdajal za enega izmed tabornikov. Kot po naključju je ta edinstvena naloga pripadla meni. Izmisliti sem si mogla prepričljiv razlog, s katerim bi odvrnila pozornost straže od jambora in jo zvabila stran, medtem naj bi ena skupina začela z ropotom pri straniščih, druga skupina pa odvezala zastavo in z njo pobegnila. To je bila zgolj teorija.
Ko sem stopala po travniku mimo šotorov, se mi je ta ideja zdela strašno neumna, saj sama ne bi nikoli nasedla takšni prevari; saj vendar veš, kdo je s teboj na taboru! Torej. Hodim. Spet dežuje. Na glavi imam kapuco, ki mi je krinka. Srce mi razbija. Raven adrenalina je zelo visoka. Nato se zberem in s samozavestno držo stopim do straže, ki se prvi trenutek niti ne zmeni zame. Nastopim z zelo strogim glasom in deklici (straža) okregam in naderem, zakaj imata prižgan reflektor in zakaj svetita v šotore, da se ne da spati in jima ukažem, naj ga takoj ugasneta. Prvi del je presenetljivo dobro uspel, a pojavi se nova težava, ko iz nekega šotora prideta drugi dve deklici, ki sta odšli na stranišče in ko me opazita, me ena izmed njiju vpraša, kdo sem. Namesto vljudnega odgovora jo z zgroženim, jeznim in hkrati malo zaničljivim glasom vprašam nazaj, kako si drzne to spraševati mene, če ne ve, kdo sem?!! Tudi ti dve deklici nasedeta in s ponižnim opravičilom odideta na stranišče, nato pa stražo kregam zaradi domnevnih klinov, ki naj bi jih veter izruval iz zemlje in da je njuna naloga to popraviti, ker se v nasprotnem primeru lahko podre šotor. Punci sta nad mojim pripovedovanjem čisto zgroženi, a še vedno ne vesta, ali bi mi sledili ali ne, ker stražita zastavo, a očitno sem nanju naredila vtis in si pridobila zaupanje, saj mi sledita na drugo stran tabornega prostora.
Hodile smo počasi, da bi pridobile še nekaj časa, ko pa smo prišle do domnevnega šotora, je ravno za tistim šotorom stal eden izmed naših, ki pa je bil tako šokiran, ko je ena izmed tabornic ponesreči posvetila vanj, da se je ritensko zvrnil na tla, potem pa stekel, kakor hitro so ga nesle noge. V tistem trenutku je dekletoma postalo jasno, da skavti kradejo zastavo, a še vseeno nista tekli nazaj do jambora, ker sta bili čisto zmedeni. Zastave na jamboru ni bilo več, a se je spet zapletlo, ker je bila zastava privezana na glavno vrv na jamboru in ko so potegnili zastavo, se je jambor nevarno zazibal. Vsi besni, jezni in ogorčeni smo zahtevali, naj straža prebudi taborovodjo, da ta nesporazum razčistimo, dekleti pa še bolj zmedeni odgovorita, da je taborovodja že pokonci in pokažeta name. Tedaj povemo resnico in dekleti sta priznali, da sta bili prepričani, da sem njihova taborovodja, čeprav se je izkazalo, da sva si z resnično vizualno totalno različni :).
Taborniki so priznali svojo napako, zastava je uradno pripadla nam, zjutraj v zboru pa se je cel tabor pri tabornikih smejal na račun naše iznajdljivosti, izvirnosti in prepričljivosti. Odšli smo kot zmagovalci, dobili smo zajtrk, imeli smo jutranjo telovadbo, za odkupnino pa smo zahtevali vezalko. Dobili smo jo. Čisto novo, vijolično, ki bo dobila prostor v zbirki vezalk, zbranih v uspešnih krajih zastave. Zmaga je naša!!! :)
p.s. Zgolj v vednost: vedno, ko nekdo pride ponoči v tabor, se ga dotakni! Nikoli ne veš, morda pa kradejo!!! Previdnost je lepa čednost! :)
Kraja zastave med večnimi tekmeci skavti in taborniki, ki se je končala v prid skavtom. :) (Avtor: Mirjana Ilišinović)
Na začetku julija se je domžalska četa odpravila na skavtski tabor v Božakovo ob Kolpi.
Postavili smo tabor, vanj že doprinesli vsak svoj pečat, izvidniki in vodnice so preživeli carino, voditeljski del pa se je prešerno nasmihal ob pogledu na polno vrečo za smeti, v kateri so bile varno spravljene in venomer pod budnim očesom opazovane zaplenjene sladke in slane dobrote naših izvidnikov in vodnic.
Skozi teden, ki smo ga preživljali skupaj, smo ustvarjali, prepevali, garali ob prenašanju drv za ogenj, prepričevali drug drugega, naj si vsak izbere posameznika za skavtsko poroko, ob deževju pa pasli lenobo v šotorih.
Kot je v četi stalnica t.i. »hajk«, le ta tudi letos ni bil izpuščen in tako so naši skavti pobrali najnujnejše stvari in z zemljevidom v roki odpeketali novim dogodivščinam naproti.
V taboru je zavladal mir in voditeljski del si je oddahnil, pripravil slastno kosilo, nakar nas kličejo naši skavti, ki vsi navdušeni razlagajo, da so srečali tabornike in da so se zmenili za krajo zastave pri njih ter nas vljudno vprašali, če smo mi tudi za to. Po krajšem posvetu smo sklenili, da sprejmemo izziv in tako smo zaprli vse šotore, pospravili tabor, se toplo oblekli, vzeli svetilke in rezervna oblačila, ker je deževalo ter s seboj vzeli še zastave, z naših rutk pa smo pobrali vse, kar je bilo vrednega, da ne bi česa izgubili v temi.
Posedli smo se v avto in se zelo stiskali, ker nas je bilo v avtu šest; da, delali smo prekršek, a smo se ravnali po 9. skavtskem zakonu, ki pravi, da je skavt delaven in VARČEN :).
Na domenjenem kraju nas je že čakalo nekaj nadebudnih in polnih pričakovanja skavtov, ki so šli prvič krast zastavo. Na podlagi njihovega pripovedovanja, ko so nam opisovali tabor in njegove značilnosti, smo naredili načrt, se razdelili v skupine in v tišini odšli po poti do tabora.
Premikali smo se po polžje, korak za korakom. Bili smo pozorni na vsak šum, ki smo ga zaslišali. Srce nam je razbijalo, bili smo polni adrenalina in kljub pozni uri smo bili vsi še kako budni. Drug za drugega nismo vedeli, kje je in naloga posameznika je bila čim bolj približati se taboru, nato pa počakati na ugodno priložnost in takrat iti na vse ali nič.
Ko smo se približevali tabornemu prostoru, smo že kmalu zaslišali več glasov in videli snope baterij oz. bolje rečeno močnih reflektorjev, s katerimi so preverjali teren. Taborniki so vedeli, da imajo napovedan napad na tabor, imeli so nekoliko drugačna pravila kot mi, zato so bili toliko bolj oprezni. Vsak zase se je poskušal pribiti čim bolj blizu obrobju tabornega prostora, da bi imel boljši pregled nad vsem in bi končno v živo videl vse, kar so nam prej zaupali naši skavti.
Ko sem končno videla med drevesi nekaj svetlega, ogenj, sem sklepala, da je blizu jambor in na njem privezana zastava. Obsedela sem med drevesi, mimo mene se je vseskozi sprehajala straža, svetila v mojo smer, a me ni videla, medtem je začelo še deževati, postajalo je mrzlo. Začenjalo me je zebsti, zato sem se odločila za premik iz varnega skrivališča. Potiho in prihuljeno sem hodila za šotori, ki so bili postavljeni v obliki črke U in uspelo mi je priti na drugo stran. Bila sem blizu jambora, zastavo sem jasno videla, potem pa sem zaslišala glas enega izmed naših; očitno je bil ujet in se je v členarju ob njihovem večnem ognju prijetno grel. Potem pa so naši fantje izvedli napad. Drli so se na ves glas, skoraj jim je uspelo ukrasti zastavo, a je bila straža prehitro ob jamboru. Nihče ni bil ujet na novo. Okolica se je umirila, fantje so očitno sklenili narediti nov načrt, sama pa sem za členarjem, kamor straža nikoli ni pogledala, za malo več kot pol ure zaspala. Izgubila sem občutek za čas. Ko sem se zbudila, je bila zastava še vedno privezana na jambor, torej ni bila izpeljana še nobena akcija. Odločila sem se, da se umaknem in se vrnem do avta, ko pa na poti, ko sem hodila za šotori, po dolgem času opazim znan obraz. Kar naenkrat smo se na kupu zbrali vsi po vrsti ter začeli premlevati, kaj naj naredimo.
Edina možnost, ki nam je preostala, je bila ta, da bi se eden od nas »infiltriral«, torej se izdajal za enega izmed tabornikov. Kot po naključju je ta edinstvena naloga pripadla meni. Izmisliti sem si mogla prepričljiv razlog, s katerim bi odvrnila pozornost straže od jambora in jo zvabila stran, medtem naj bi ena skupina začela z ropotom pri straniščih, druga skupina pa odvezala zastavo in z njo pobegnila. To je bila zgolj teorija.
Ko sem stopala po travniku mimo šotorov, se mi je ta ideja zdela strašno neumna, saj sama ne bi nikoli nasedla takšni prevari; saj vendar veš, kdo je s teboj na taboru! Torej. Hodim. Spet dežuje. Na glavi imam kapuco, ki mi je krinka. Srce mi razbija. Raven adrenalina je zelo visoka. Nato se zberem in s samozavestno držo stopim do straže, ki se prvi trenutek niti ne zmeni zame. Nastopim z zelo strogim glasom in deklici (straža) okregam in naderem, zakaj imata prižgan reflektor in zakaj svetita v šotore, da se ne da spati in jima ukažem, naj ga takoj ugasneta. Prvi del je presenetljivo dobro uspel, a pojavi se nova težava, ko iz nekega šotora prideta drugi dve deklici, ki sta odšli na stranišče in ko me opazita, me ena izmed njiju vpraša, kdo sem. Namesto vljudnega odgovora jo z zgroženim, jeznim in hkrati malo zaničljivim glasom vprašam nazaj, kako si drzne to spraševati mene, če ne ve, kdo sem?!! Tudi ti dve deklici nasedeta in s ponižnim opravičilom odideta na stranišče, nato pa stražo kregam zaradi domnevnih klinov, ki naj bi jih veter izruval iz zemlje in da je njuna naloga to popraviti, ker se v nasprotnem primeru lahko podre šotor. Punci sta nad mojim pripovedovanjem čisto zgroženi, a še vedno ne vesta, ali bi mi sledili ali ne, ker stražita zastavo, a očitno sem nanju naredila vtis in si pridobila zaupanje, saj mi sledita na drugo stran tabornega prostora.
Hodile smo počasi, da bi pridobile še nekaj časa, ko pa smo prišle do domnevnega šotora, je ravno za tistim šotorom stal eden izmed naših, ki pa je bil tako šokiran, ko je ena izmed tabornic ponesreči posvetila vanj, da se je ritensko zvrnil na tla, potem pa stekel, kakor hitro so ga nesle noge. V tistem trenutku je dekletoma postalo jasno, da skavti kradejo zastavo, a še vseeno nista tekli nazaj do jambora, ker sta bili čisto zmedeni. Zastave na jamboru ni bilo več, a se je spet zapletlo, ker je bila zastava privezana na glavno vrv na jamboru in ko so potegnili zastavo, se je jambor nevarno zazibal. Vsi besni, jezni in ogorčeni smo zahtevali, naj straža prebudi taborovodjo, da ta nesporazum razčistimo, dekleti pa še bolj zmedeni odgovorita, da je taborovodja že pokonci in pokažeta name. Tedaj povemo resnico in dekleti sta priznali, da sta bili prepričani, da sem njihova taborovodja, čeprav se je izkazalo, da sva si z resnično vizualno totalno različni :).
Taborniki so priznali svojo napako, zastava je uradno pripadla nam, zjutraj v zboru pa se je cel tabor pri tabornikih smejal na račun naše iznajdljivosti, izvirnosti in prepričljivosti. Odšli smo kot zmagovalci, dobili smo zajtrk, imeli smo jutranjo telovadbo, za odkupnino pa smo zahtevali vezalko. Dobili smo jo. Čisto novo, vijolično, ki bo dobila prostor v zbirki vezalk, zbranih v uspešnih krajih zastave. Zmaga je naša!!! :)
p.s. Zgolj v vednost: vedno, ko nekdo pride ponoči v tabor, se ga dotakni! Nikoli ne veš, morda pa kradejo!!! Previdnost je lepa čednost! :)
