Kraja zastave!
Tolminci in Bovčani smo v tem poletju naredili kar nekaj dobrih kraj zastave, vendar se nobena ne more primerjati s krajo, ki je opisana v tem članku.
Tolminci in Bovčani smo v tem poletju naredili kar nekaj dobrih kraj zastave, vendar se nobena ne more primerjati s krajo, ki je opisana v tem članku. (Avtor: Miha Kenda- Smejoči volk, Bovec 1, Luka Tuta- Računalniška Sowa ,Tolmin 1)
Letos smo se skavti iz Tolmina in Bovca po končani Marmeljadi podali na skupni tabor IV. Po končanem taboru smo se vsi jokali in se odločili, da se moramo med temi počitnicami še večkrat srečati.
Ni bilo tri dni po taboru, ko so se roza-modre in sivo-zelene rutke spet srečale v bližini Dolj na kraji zastave. Okoli desete ure smo se vsi zbrali v okolici vasi Dolj pri Tolminu. Veseli, ker se že toliko časa nismo videli, smo se zelo počasi odpravili proti tabornemu prostoru. Nekje v bližini tabora smo se postavili v krog, da bi voditelji te kraje povedali pravila za to krajo. Vsi smo pričakovali tam pet-šest pravil, eden izmed voditeljev pa je iz nahrbtnika potegnil kar dva lista pravil. Sprva smo se komaj zadrževali, da se nismo na ves glas krohotali. Voditelj pa je začel počasi brati navodila. Takrat pa smo se vsi malce čudno spogledali in prisluhnili voditelju. Najbolj pa smo začeli stokati, ko smo slišali, da morajo napadalci dve uri zatem, ko so stražarji piskali z alarmom prenehati z napadom. Takrat smo se zavedali, da bo ta kraja, kar precej zahtevna.
Med kovanjem načrta sva se jaz in še en skavt iz Tolmina malce bolj približala taboru. Prišla sva skoraj do tabora, nekaj časa opazovala tabor, nato pa se počasi splazila nazaj k ostali skupini.
Med tem časom so ostali že skovali načrt, ki smo ga samo še malce dopolnili, nato pa smo se razdelili po skupine po dva ali tri. Napadli smo v 4 skupinah in vsaka skupina je napadla tabor iz ene strani. Tolminski skavti, ki so cel dan vohunili po okolici tabora so nas opozorili, da so okoli in okoli tabora ograjeni pašniki z bodečo žico na katero naj pazimo. Povedali so nam tudi, da se na eni strani tabora pase osel, na drugi strani pa dva konja. Nato pa smo se »Tminci« in »Bčani« počasi odpravili naproti najlepši kraji tega poletja.
Bila je jasna noč. Na nebu je bilo ogromno zvezd, katerim je na žalost delala družbo tudi luna, ki je s svojo mesečino kar precej pomagala braniteljem. Po gozdu smo se začeli počasi približevati taboru. Seveda ni trajalo dolgo, ko se je že prvič zalomilo. Nekdo je stopil na vejo, ki je osla, ki je spal zraven tabora, tako prestrašil, da se je začel na ves glas oglašati. Po moje je še Boga v nebesih ta »IAAA« prebudil, kaj šele branitelje. Vsi smo potihoma zmerjali osla, da je osel. Nato pa smo prišli dovolj blizu tabora, da smo se razdelili v skupine. Počasi in vztrajno smo se plazili po travi, ki jo je rosa kar precej namočila.
Najbolj smešen način za prihod do tabora pa je prav gotovo izbrala skupina v kateri sem bil jaz in še ena skavtinja iz Tolmina. Kot je bilo rečeno sva hitro prišla do velike ovire. S tiste strani s katere nama je bilo naročeno, da napadeva midva, sta bila dva velika pašnika na katerima sta se pasla tista dva konja. Veliko časa sva iskala razne prehode, da bi prišla do tabora, a vsakič sva se vrnila na isto mesto. Na koncu sva kar malce razočarana pogledovala proti taboru, ko je k nama previdno stopil bel konj. Soskavtinja se je začela šaliti, da bova kar prijahala na belem konju v tabor. Takrat pa mi je padla na glavo odlična zamisel. Previdno sem stopil v ogrado in počasi stopal h konju. Konj se me je sprva malce ustrašil, nato pa sem ga s šopom trave končno priklical k sebi. Prijel sem ga za uzdo. Midva sva se postavila za konja in skupaj smo se kar sprehodili do tabora. Približali smo se taboru in prišli do konca ograde, čisto do členarja. Naenkrat nas je obsvetila svetloba. Na srečo smo stali za majhnim grmom tako, da je stražar, ki je posvetil v nas, videl samo konjsko glavo in hrbet. Ko je stražar videl, da je to samo konj ni več dal pažnje na tisto stran. Poslovila sva se od konja. Kar nisva mogla verjeti, da sva res skorajda prijahala na belem konju v tabor. Malce sva se izza členarja razgledala po taboru in videla, da sva predaleč od glavne zastave. Splazila sva se nazaj v ogrado in se po pašniku počasi prekobacala do grmov, ki so bili od glavne zastave oddaljeni manj kot deset metrov. Ravno takrat pa je eden izmed naju stopil na palčko in ta tresk je opozoril stražarje, da je nekdo v bližini tabora in so začeli svetiti okoli naju. Posvetil je v naju, takrat pa nama je rešila kožo vetrovka nemške vojske s katero sva se za silo zamaskirala. Adrenalin se je pognal po žilah in močno nama je oddahnilo, ko se je snop svetlobe preselil nekaj metrov nižje. Od sosednje skupine sem ravno takrat dobil sms, da so se plazili po grmih zraven tabora. Eden od stražarjev pa je posvetil v te grme in rekel: »Ah, spet te krave!«. To je nama malce sprostilo adrenalin iz sebe, ko pa se je zgodilo tisto kar napadalec ne želi slišati.
Po taboru in okolici se je zaslišal tisti rezek zvok piščalke, ki je vrgla cel tabor po koncu in ob dveh zjutraj so se začele odštevati naši dve uri. Midva sva misleč, da je stražar, ki je svetil v naju z majhno zamudo vrgel cel tabor pokonci, panično pognala iz grmov na polje za taborom. Po telefonu sva čez nekaj časa izvedela, da so stražarji dva izmed naših voditeljev opazili za njihovim jamboreejem. Takrat pa je bil že cel tabor pokonci.
Poiskala sva dobro skrivališče v katero sva se skrila. Čez petnajst minut sem se sam počasi odpravil proti taboru. Počasi in potihoma sem se plazil po mokri travi in med mano in jamboreejem je bilo manj kot dvajset metrov. Takrat pa je nekdo posvetil po taboru in videl sem, kako pri vsaki zastavi stojijo vsaj trije skavti, ki zgolj čakajo, da se me dotaknejo v naslednjih dveh urah. Nasmehnil sem se in si mislil "mission impossible". Vseeno sem nadaljeval naprej in kar naenkrat je vame posvetil snop svetlobe. Na srečo sem imel takrat še zmeraj oblečeno tisto vetrovko in spet so posvetili proč. Že sem začel v mislih hvaliti nemško vojsko, pa mi je prej prišla na misel znani slovenski pregovor:"Ne hvali dneva pred nočjo". Namreč vame je posvetila luč, kateri se ji je kmalu pridružilo še nekaj. Svetili so vame in ko sem videl, da mi ni več pomoči, sem hitro vstal pokonci in se začel dreti: "Ajde jutranja telovadba hop, hop, hop". Vame je posvetilo še kar nekaj luči vendar nobeden se tej telovadbi ni hotel pridružiti. Mislil sem si, da so pač kot vsi skavti, ki jim jutranja telovadba večkrat predstavlja kar precejšno muko, nato pa se je končno nekdo pridružil jutranjemu teku brez ogrevanja, ki pa ni trajal dolgo, saj se je izkazalo, da tudi temu branitelju ni do jutranje teka in se je po petdesetih metrih raje vrnil v tabor. Vrnil sem se nazaj k soskavtinji kateri sem povedal, kakšna je situacija v taboru.
Spet smo po naših mobitelih sporočili voditeljem, kaj se dogaja v taboru in vsi smo vedeli, da danes pač na bomo ukradli nobene zastave. Ura je odbila tri in skupaj sva se podala proti taboru, kjer pa naju je pričakal kar malce nenavaden prizor. V taboru sva videla voditelja, ki je svoje skavte usmerjal kako in kaj naj delajo. Sprva se nama je zdelo kar malce smešno, saj se nama je zdelo kar malce otročje, da se branitelji ne morejo organizirati brez voditeljev. Kar malce razočarana sva se začela vračati nazaj proti skrivališču, ko sem se spomnil stavka, ki ga je naš bivši kaplan in zdajšnji tolminski duhovni asistent nekajkrat izrekel na taboru. Jezno sem stekel na začetek tabora, kjer sem poskrbel še za jutranjo katehezo, saj sem se na ves glas zadrl: "Bog, odpusti jim ta greh, saj ne vedo kaj delajo." K meni je hitro pritekel njihov voditelj s katerim sva naredila kratek sestanek, pogovorila sva se o tem, da ni to ravno pošteno, da še tisti dve uri, ki lahko krademo, svoje skavte kot vojake postaviš k vsaki zastavici in čakaš, da minejo ti dve uri. Na koncu sem mu kar z malce jeznim glasom zabrusil, da bi bilo fino, da bi se kakšen skavt tudi umaknil proč od zastavic in se raje podil za nami naokoli. On pa mi je samo rekel, da mi da pet sekund, da zbežim. Sprva sem ga samo gledal, ko pa je prišel do številke tri, sem se raje obrnil in hitro stekel proč. Na koncu se sploh nihče ni zapodil za mano. Ko sem tekel proti skrivališču, kjer me je čakala soskavtinja in še ena druga skupina, ki se je nama kasneje pridružila, pa se mi je zgodilo še nekaj smešnega. Zapodil sem se proti ograji. Katera je bila zgoraj zagrajena z bodečo žico spodaj pa z električnem pastirjem. Z majico sem se zapletel v bodečo žico z zadnjo platjo pa sem se dotikal električnega pastirja. Na žalost sem rabil kar lep čas, da sem se rešil iz te pasti. In v skrivališče sem se vrnil z napol strgano majico in z bolečinami na zadnji plati. Začel sem se smejati samemu sebi in ko sem ostalim, ki so me čakali v skrivališču povedal, kaj vse se mi je zgodilo, smo se vsi smejali. Kar naenkrat pa smo manj kot petdeset metrov pred sabo zagledali neko črno postavo, ki je tekla proti nam. Zavpil sem: "Končno ste se prebudili" in vsi smo stekli v gozd. Na srečo nismo izgubili nobene rutke in počasi se je ura bližala štiri.
Vse skupine smo se srečale v bližini tabora in se kar skupaj sprehodili do tabora, kjer smo srečali branitelje. Vsi smo se zbrali pri vhodu in se začeli pogovarjati. Marsikdo je poznal vsaj kakšnega izmed branilcev s katerimi se že nekaj časa nismo videli. Nekatere punce so se hotele celo objeti, vendar so se na srečo spomnile, da smo še zmeraj napadalci in branitelji. Razšli smo se z "azigizizaji".
Četudi te noči nismo ukradli nobene zastave smo se veseli vračali proti avtom,kjer smo naredili še krajšo preverbo. Tam smo se pogovarjali, večinoma pa smejali, saj smo si pripovedovali, kaj se je zgodilo. O tem kako smo prišli z belim konjem čisto do tabora. O "jutranji telovadbi" in "jutranji katehezi". O tem kako so naši dve skavtinji zamenjali za kravi, o tem kako je osel opozarjal voditelje. Jaz sem se ves čas delal norca, da me boli zadnja plat, na koncu pa sta še tista dva, ki so ju stražarji dobili za šotorom povedala, da jih je straža kar nekaj časa opazovala preden ju je sploh videla in še nato se jih je stražar ustrašil in sploh ni vedel kaj naj naredi. Kar malce žalostni, ker se moramo po tako lepi noči spet posloviti, smo se vsak usedli v svoj avto in se odpeljali vsak v svojo smer. Eni proti "Bcu" drugi pa proti "Tminu".
Tolminci in Bovčani smo v tem poletju izpeljali še nekaj dobrih akcij. Zgodilo se je, da smo iz taborov odnesli vse kar se je dalo. A vseeno se s to krajo ni mogla nobena primerjati. Na koncu bi se samo še zahvalili tem braniteljem za tako lepo noč, ki smo jo preživeli z njimi.
Tolminci in Bovčani smo v tem poletju naredili kar nekaj dobrih kraj zastave, vendar se nobena ne more primerjati s krajo, ki je opisana v tem članku. (Avtor: Miha Kenda- Smejoči volk, Bovec 1, Luka Tuta- Računalniška Sowa ,Tolmin 1)
Ni bilo tri dni po taboru, ko so se roza-modre in sivo-zelene rutke spet srečale v bližini Dolj na kraji zastave. Okoli desete ure smo se vsi zbrali v okolici vasi Dolj pri Tolminu. Veseli, ker se že toliko časa nismo videli, smo se zelo počasi odpravili proti tabornemu prostoru. Nekje v bližini tabora smo se postavili v krog, da bi voditelji te kraje povedali pravila za to krajo. Vsi smo pričakovali tam pet-šest pravil, eden izmed voditeljev pa je iz nahrbtnika potegnil kar dva lista pravil. Sprva smo se komaj zadrževali, da se nismo na ves glas krohotali. Voditelj pa je začel počasi brati navodila. Takrat pa smo se vsi malce čudno spogledali in prisluhnili voditelju. Najbolj pa smo začeli stokati, ko smo slišali, da morajo napadalci dve uri zatem, ko so stražarji piskali z alarmom prenehati z napadom. Takrat smo se zavedali, da bo ta kraja, kar precej zahtevna.
Med kovanjem načrta sva se jaz in še en skavt iz Tolmina malce bolj približala taboru. Prišla sva skoraj do tabora, nekaj časa opazovala tabor, nato pa se počasi splazila nazaj k ostali skupini.
Med tem časom so ostali že skovali načrt, ki smo ga samo še malce dopolnili, nato pa smo se razdelili po skupine po dva ali tri. Napadli smo v 4 skupinah in vsaka skupina je napadla tabor iz ene strani. Tolminski skavti, ki so cel dan vohunili po okolici tabora so nas opozorili, da so okoli in okoli tabora ograjeni pašniki z bodečo žico na katero naj pazimo. Povedali so nam tudi, da se na eni strani tabora pase osel, na drugi strani pa dva konja. Nato pa smo se »Tminci« in »Bčani« počasi odpravili naproti najlepši kraji tega poletja.
Bila je jasna noč. Na nebu je bilo ogromno zvezd, katerim je na žalost delala družbo tudi luna, ki je s svojo mesečino kar precej pomagala braniteljem. Po gozdu smo se začeli počasi približevati taboru. Seveda ni trajalo dolgo, ko se je že prvič zalomilo. Nekdo je stopil na vejo, ki je osla, ki je spal zraven tabora, tako prestrašil, da se je začel na ves glas oglašati. Po moje je še Boga v nebesih ta »IAAA« prebudil, kaj šele branitelje. Vsi smo potihoma zmerjali osla, da je osel. Nato pa smo prišli dovolj blizu tabora, da smo se razdelili v skupine. Počasi in vztrajno smo se plazili po travi, ki jo je rosa kar precej namočila.
Najbolj smešen način za prihod do tabora pa je prav gotovo izbrala skupina v kateri sem bil jaz in še ena skavtinja iz Tolmina. Kot je bilo rečeno sva hitro prišla do velike ovire. S tiste strani s katere nama je bilo naročeno, da napadeva midva, sta bila dva velika pašnika na katerima sta se pasla tista dva konja. Veliko časa sva iskala razne prehode, da bi prišla do tabora, a vsakič sva se vrnila na isto mesto. Na koncu sva kar malce razočarana pogledovala proti taboru, ko je k nama previdno stopil bel konj. Soskavtinja se je začela šaliti, da bova kar prijahala na belem konju v tabor. Takrat pa mi je padla na glavo odlična zamisel. Previdno sem stopil v ogrado in počasi stopal h konju. Konj se me je sprva malce ustrašil, nato pa sem ga s šopom trave končno priklical k sebi. Prijel sem ga za uzdo. Midva sva se postavila za konja in skupaj smo se kar sprehodili do tabora. Približali smo se taboru in prišli do konca ograde, čisto do členarja. Naenkrat nas je obsvetila svetloba. Na srečo smo stali za majhnim grmom tako, da je stražar, ki je posvetil v nas, videl samo konjsko glavo in hrbet. Ko je stražar videl, da je to samo konj ni več dal pažnje na tisto stran. Poslovila sva se od konja. Kar nisva mogla verjeti, da sva res skorajda prijahala na belem konju v tabor. Malce sva se izza členarja razgledala po taboru in videla, da sva predaleč od glavne zastave. Splazila sva se nazaj v ogrado in se po pašniku počasi prekobacala do grmov, ki so bili od glavne zastave oddaljeni manj kot deset metrov. Ravno takrat pa je eden izmed naju stopil na palčko in ta tresk je opozoril stražarje, da je nekdo v bližini tabora in so začeli svetiti okoli naju. Posvetil je v naju, takrat pa nama je rešila kožo vetrovka nemške vojske s katero sva se za silo zamaskirala. Adrenalin se je pognal po žilah in močno nama je oddahnilo, ko se je snop svetlobe preselil nekaj metrov nižje. Od sosednje skupine sem ravno takrat dobil sms, da so se plazili po grmih zraven tabora. Eden od stražarjev pa je posvetil v te grme in rekel: »Ah, spet te krave!«. To je nama malce sprostilo adrenalin iz sebe, ko pa se je zgodilo tisto kar napadalec ne želi slišati.
Po taboru in okolici se je zaslišal tisti rezek zvok piščalke, ki je vrgla cel tabor po koncu in ob dveh zjutraj so se začele odštevati naši dve uri. Midva sva misleč, da je stražar, ki je svetil v naju z majhno zamudo vrgel cel tabor pokonci, panično pognala iz grmov na polje za taborom. Po telefonu sva čez nekaj časa izvedela, da so stražarji dva izmed naših voditeljev opazili za njihovim jamboreejem. Takrat pa je bil že cel tabor pokonci.
Poiskala sva dobro skrivališče v katero sva se skrila. Čez petnajst minut sem se sam počasi odpravil proti taboru. Počasi in potihoma sem se plazil po mokri travi in med mano in jamboreejem je bilo manj kot dvajset metrov. Takrat pa je nekdo posvetil po taboru in videl sem, kako pri vsaki zastavi stojijo vsaj trije skavti, ki zgolj čakajo, da se me dotaknejo v naslednjih dveh urah. Nasmehnil sem se in si mislil "mission impossible". Vseeno sem nadaljeval naprej in kar naenkrat je vame posvetil snop svetlobe. Na srečo sem imel takrat še zmeraj oblečeno tisto vetrovko in spet so posvetili proč. Že sem začel v mislih hvaliti nemško vojsko, pa mi je prej prišla na misel znani slovenski pregovor:"Ne hvali dneva pred nočjo". Namreč vame je posvetila luč, kateri se ji je kmalu pridružilo še nekaj. Svetili so vame in ko sem videl, da mi ni več pomoči, sem hitro vstal pokonci in se začel dreti: "Ajde jutranja telovadba hop, hop, hop". Vame je posvetilo še kar nekaj luči vendar nobeden se tej telovadbi ni hotel pridružiti. Mislil sem si, da so pač kot vsi skavti, ki jim jutranja telovadba večkrat predstavlja kar precejšno muko, nato pa se je končno nekdo pridružil jutranjemu teku brez ogrevanja, ki pa ni trajal dolgo, saj se je izkazalo, da tudi temu branitelju ni do jutranje teka in se je po petdesetih metrih raje vrnil v tabor. Vrnil sem se nazaj k soskavtinji kateri sem povedal, kakšna je situacija v taboru.
Spet smo po naših mobitelih sporočili voditeljem, kaj se dogaja v taboru in vsi smo vedeli, da danes pač na bomo ukradli nobene zastave. Ura je odbila tri in skupaj sva se podala proti taboru, kjer pa naju je pričakal kar malce nenavaden prizor. V taboru sva videla voditelja, ki je svoje skavte usmerjal kako in kaj naj delajo. Sprva se nama je zdelo kar malce smešno, saj se nama je zdelo kar malce otročje, da se branitelji ne morejo organizirati brez voditeljev. Kar malce razočarana sva se začela vračati nazaj proti skrivališču, ko sem se spomnil stavka, ki ga je naš bivši kaplan in zdajšnji tolminski duhovni asistent nekajkrat izrekel na taboru. Jezno sem stekel na začetek tabora, kjer sem poskrbel še za jutranjo katehezo, saj sem se na ves glas zadrl: "Bog, odpusti jim ta greh, saj ne vedo kaj delajo." K meni je hitro pritekel njihov voditelj s katerim sva naredila kratek sestanek, pogovorila sva se o tem, da ni to ravno pošteno, da še tisti dve uri, ki lahko krademo, svoje skavte kot vojake postaviš k vsaki zastavici in čakaš, da minejo ti dve uri. Na koncu sem mu kar z malce jeznim glasom zabrusil, da bi bilo fino, da bi se kakšen skavt tudi umaknil proč od zastavic in se raje podil za nami naokoli. On pa mi je samo rekel, da mi da pet sekund, da zbežim. Sprva sem ga samo gledal, ko pa je prišel do številke tri, sem se raje obrnil in hitro stekel proč. Na koncu se sploh nihče ni zapodil za mano. Ko sem tekel proti skrivališču, kjer me je čakala soskavtinja in še ena druga skupina, ki se je nama kasneje pridružila, pa se mi je zgodilo še nekaj smešnega. Zapodil sem se proti ograji. Katera je bila zgoraj zagrajena z bodečo žico spodaj pa z električnem pastirjem. Z majico sem se zapletel v bodečo žico z zadnjo platjo pa sem se dotikal električnega pastirja. Na žalost sem rabil kar lep čas, da sem se rešil iz te pasti. In v skrivališče sem se vrnil z napol strgano majico in z bolečinami na zadnji plati. Začel sem se smejati samemu sebi in ko sem ostalim, ki so me čakali v skrivališču povedal, kaj vse se mi je zgodilo, smo se vsi smejali. Kar naenkrat pa smo manj kot petdeset metrov pred sabo zagledali neko črno postavo, ki je tekla proti nam. Zavpil sem: "Končno ste se prebudili" in vsi smo stekli v gozd. Na srečo nismo izgubili nobene rutke in počasi se je ura bližala štiri.
Vse skupine smo se srečale v bližini tabora in se kar skupaj sprehodili do tabora, kjer smo srečali branitelje. Vsi smo se zbrali pri vhodu in se začeli pogovarjati. Marsikdo je poznal vsaj kakšnega izmed branilcev s katerimi se že nekaj časa nismo videli. Nekatere punce so se hotele celo objeti, vendar so se na srečo spomnile, da smo še zmeraj napadalci in branitelji. Razšli smo se z "azigizizaji".
Četudi te noči nismo ukradli nobene zastave smo se veseli vračali proti avtom,kjer smo naredili še krajšo preverbo. Tam smo se pogovarjali, večinoma pa smejali, saj smo si pripovedovali, kaj se je zgodilo. O tem kako smo prišli z belim konjem čisto do tabora. O "jutranji telovadbi" in "jutranji katehezi". O tem kako so naši dve skavtinji zamenjali za kravi, o tem kako je osel opozarjal voditelje. Jaz sem se ves čas delal norca, da me boli zadnja plat, na koncu pa sta še tista dva, ki so ju stražarji dobili za šotorom povedala, da jih je straža kar nekaj časa opazovala preden ju je sploh videla in še nato se jih je stražar ustrašil in sploh ni vedel kaj naj naredi. Kar malce žalostni, ker se moramo po tako lepi noči spet posloviti, smo se vsak usedli v svoj avto in se odpeljali vsak v svojo smer. Eni proti "Bcu" drugi pa proti "Tminu".
Tolminci in Bovčani smo v tem poletju izpeljali še nekaj dobrih akcij. Zgodilo se je, da smo iz taborov odnesli vse kar se je dalo. A vseeno se s to krajo ni mogla nobena primerjati. Na koncu bi se samo še zahvalili tem braniteljem za tako lepo noč, ki smo jo preživeli z njimi.
