Konjiški klanovci na vrhu Raduhe
Dan spomina na rojstvo Baden Powella (22.2.), je bil prvi dan našega zimovanja, ki je trajal do nedelje. Rdeča nit našega zimovanja je bil ravno dan spomina na rojstvo Baden Powella. Na naši poti smo se srečevali z manjšimi in večjimi izzivi, hkrati pa se tudi imeli NORO DOBRO.
V galeriji lahko vidite nekaj utrinkov iz naše poti proti Raduhi, na njo in iz nje! (Avtor: Nika Pučnik)
V petek 22. 2. 2008 smo se klan konjiških skavtov odpravili na zimovanje. Naša pot se je začela pred župniščem v Slov. Konjicah, od koder smo se z avtomobili odpeljali do Robanovega kota, od tam pa peš nadaljevali pot do Snežne jame in počasi proti koči na Loki, kjer smo prvo noč tudi prespali, saj sta nas noč in utrujenost kar hitro ulovili.
Dopoldne naslednjega dne smo se napotili proti vrhu Raduhe. Vzpeli smo se iz 1534m na 2062m nadmorske višine. Za nekatere izmed nas je bil to prvi vzpon nad 2000m, zato so nas tudi primerno »krstili«, kar nekaj časa smo uživali tudi v prečudovitem razgledu in toplem soncu. Iz Raduhe smo pot nadaljevali preko Durc do koče na Grohatu, do katere smo se skoraj prisankali po zadnji plati. K temu sankanju so pripomogli težki nahrbtniki in strm teren po katerem smo se spuščali do koče. V koči so nas prijetno sprejeli in postregli z večerjo, ki smo jo dobesedno »zmazali«. Po večerji je bil čas za malce resnosti in razmišljanja. Pogovor je tekel o začetkih skavtstva v svetu in njegovem nadaljnem razvoju.
V nedeljo zjutraj se je naša pot v dolino oz. natančneje proti Solčavi nadaljevala. Med potjo smo od daleč videli najvišje ležečo kmetijo v Sloveniji in nekaj manjših zemeljskih plazov, od blizu pa veliko ledenih toboganov, katere smo brezskrbno tudi preizkusili. Svojo pot smo sklenili ob reki Savinji. Iz Solčave sta nas cesta in avtocesta vodili nazaj v Konjice.
V galeriji lahko vidite nekaj utrinkov iz naše poti proti Raduhi, na njo in iz nje! (Avtor: Nika Pučnik)
Dopoldne naslednjega dne smo se napotili proti vrhu Raduhe. Vzpeli smo se iz 1534m na 2062m nadmorske višine. Za nekatere izmed nas je bil to prvi vzpon nad 2000m, zato so nas tudi primerno »krstili«, kar nekaj časa smo uživali tudi v prečudovitem razgledu in toplem soncu. Iz Raduhe smo pot nadaljevali preko Durc do koče na Grohatu, do katere smo se skoraj prisankali po zadnji plati. K temu sankanju so pripomogli težki nahrbtniki in strm teren po katerem smo se spuščali do koče. V koči so nas prijetno sprejeli in postregli z večerjo, ki smo jo dobesedno »zmazali«. Po večerji je bil čas za malce resnosti in razmišljanja. Pogovor je tekel o začetkih skavtstva v svetu in njegovem nadaljnem razvoju.
V nedeljo zjutraj se je naša pot v dolino oz. natančneje proti Solčavi nadaljevala. Med potjo smo od daleč videli najvišje ležečo kmetijo v Sloveniji in nekaj manjših zemeljskih plazov, od blizu pa veliko ledenih toboganov, katere smo brezskrbno tudi preizkusili. Svojo pot smo sklenili ob reki Savinji. Iz Solčave sta nas cesta in avtocesta vodili nazaj v Konjice.
+17
