Klan Ptuj 1 na zimovanju
V sredo 7. februarja se je boljša polovica ptujskega klana odpravila na zimovanje. Ogledali smo si podelitev Prešrnovih nagrad in splezali na Snežnik.
(Avtor: )
V sredo 7. februarja se je boljša polovica ptujskega klana odpravila na zimovanje. Po tem ko smo po navodilih preko telefona v Ljubljani končno našle Filipa (edinega moškega predstavnika) in po tem ko smo se v avtu preoblekle v bolj svečana oblačila smo se odpravili na podelitve Prešernovih nagrad v Cankarjev dom. Kljub vsem slavnim osebam, tudi Janezovi Urški, so nas najbolj impresionirale velikanske orgle tik zraven nas.
Nič kaj prešerno vzdušje po uvodnih govorih je dvignil Prešernov nagrajenec Radko Polič – Rac. Na čudovit način se je zahvalil družini, soigralcem…v zadnjem delu pa je v zahvalo najbolj zaslužnemu zapisal:" Dragi Stvarnik, preveva me ponižna prošnja! Samo malce primakni mojim 65. tuzemskim sekundicam, da mi bo dano poiskati zrnce resnice in njene besede neslišne - Tvojo resnico! Daj mi ponižnega potrpljenja, ker živeti je ustvarjalna resnica onkraj biti in niča, onkraj življenja in smrti, življenje je lepota besede in njena tišina. Tebi ponižnost večna za molk razumevanja - BESEDA NESLIŠNA!?"
Sledila je še operno baletna predstava. Težko je z besedami opisati naš ponos, ko je v čudoviti večerni kreaciji, popolno urejena sedla za note naša voditeljica Veronika in vrhunsko odigrala vsaki ton na violi.
Polni navdušenja smo se v družbi naših novih znancev za trenutek zadržali na pogostitvi. Ker pa je bil pred nami naporen dan, poln zanimivih podvigov, smo šle, po tem ko smo izpolnili vse Filipove želje, kar spat.
V novo jutro smo se zbudile prerano. Glasba iz budilke (naj bo lep ta dan…) je v naših mislih porajala vprašanje:"Kaj je lepega v tem dnevu?" Na mobitelu pa je že čakalo sporočilo, ki nas je obveščalo, da gremo dalje same. Filip je zbolel. To bi naj na neki način pomenilo olajšanje za nas, saj smo bile prepričane, da bomo Veroniko kaj lahko prepričale, naj rajši zavijemo na morje. Vendar je našo trojico voditeljica hitro postavila na realna tla. In šle smo na Snežnik. Če je bila najbolj navdušena, to ne pomeni, da je bila tudi najbolj opremljena. Tako je v premočljivih hlačah in pletenih gamašah, dajala pomemben vzgled nam skavtinjam. Posebno pa ji je to uspevalo na poti nazaj, ko ji je na historičnih gojzerjih najprej odpadel levi podplat nato pa še desni.
Na vrhu Snežnika so vladale prave Himalajske razmere. Gosta megla, visoki sneg, mrzel veter in majhne ledene točice (ki so spominjale na kroglice iz bombic za nalivna peresa) so oteževali naš vzpon. Vendar smo zmogle ME3 in Veronika…skupaj. In mislim da smo se enkratno zabavale.
(Avtor: )
Nič kaj prešerno vzdušje po uvodnih govorih je dvignil Prešernov nagrajenec Radko Polič – Rac. Na čudovit način se je zahvalil družini, soigralcem…v zadnjem delu pa je v zahvalo najbolj zaslužnemu zapisal:" Dragi Stvarnik, preveva me ponižna prošnja! Samo malce primakni mojim 65. tuzemskim sekundicam, da mi bo dano poiskati zrnce resnice in njene besede neslišne - Tvojo resnico! Daj mi ponižnega potrpljenja, ker živeti je ustvarjalna resnica onkraj biti in niča, onkraj življenja in smrti, življenje je lepota besede in njena tišina. Tebi ponižnost večna za molk razumevanja - BESEDA NESLIŠNA!?"
Sledila je še operno baletna predstava. Težko je z besedami opisati naš ponos, ko je v čudoviti večerni kreaciji, popolno urejena sedla za note naša voditeljica Veronika in vrhunsko odigrala vsaki ton na violi.
Polni navdušenja smo se v družbi naših novih znancev za trenutek zadržali na pogostitvi. Ker pa je bil pred nami naporen dan, poln zanimivih podvigov, smo šle, po tem ko smo izpolnili vse Filipove želje, kar spat.
V novo jutro smo se zbudile prerano. Glasba iz budilke (naj bo lep ta dan…) je v naših mislih porajala vprašanje:"Kaj je lepega v tem dnevu?" Na mobitelu pa je že čakalo sporočilo, ki nas je obveščalo, da gremo dalje same. Filip je zbolel. To bi naj na neki način pomenilo olajšanje za nas, saj smo bile prepričane, da bomo Veroniko kaj lahko prepričale, naj rajši zavijemo na morje. Vendar je našo trojico voditeljica hitro postavila na realna tla. In šle smo na Snežnik. Če je bila najbolj navdušena, to ne pomeni, da je bila tudi najbolj opremljena. Tako je v premočljivih hlačah in pletenih gamašah, dajala pomemben vzgled nam skavtinjam. Posebno pa ji je to uspevalo na poti nazaj, ko ji je na historičnih gojzerjih najprej odpadel levi podplat nato pa še desni.
Na vrhu Snežnika so vladale prave Himalajske razmere. Gosta megla, visoki sneg, mrzel veter in majhne ledene točice (ki so spominjale na kroglice iz bombic za nalivna peresa) so oteževali naš vzpon. Vendar smo zmogle ME3 in Veronika…skupaj. In mislim da smo se enkratno zabavale.
