SkavtNET

Zbudili smo se okoli pol sedmih (odvisno od posameznika) in se ob osmih zbrali na vrhu sončnega, najlepšega, našega Homškega hribčka, ki je mimogrede visok 394 metrov. To je edini hrib v Homcu. Zbudili smo se okoli pol sedmih (odvisno od posameznika) in se ob osmih zbrali na vrhu sončnega, najlepšega, našega Homškega hribčka, ki je mimogrede visok 394 metrov. To je edini hrib v Homcu.

Ko smo pričakali našega zamudnika Sašija sta nam Darja in Gašper (D&G) zavezala oči in nas spravila v Gašperjev avto (Seat Alhambra)imenovan tudi Velika siva miš. Peljala sta nas po brezpotjih industrijske cone Jarše in po Aljaževi ulici v Mengšu. Kljub temu da smo imeli zavezane oči, smo vsaj polovico časa vedeli, kje se nahajamo. Ko nas je Velika siva miš izbljuvala, sta nas D&G popeljala še nekaj korakov proti jugu in tam se je zgodil čudež – spregledali smo.

Nismo bili prepričani, če smo res tam, kjer se nam je dozdevalo. Dobili smo naloge, ki so nam razkrile koordinate naših točk. In smo šli... na cilj. To je bila Rašica.

Ko smo se povzpeli na zadnjo točko, smo opazili D&G, ki sta poskušala zakuriti ogenj. Potem, ko smo prišli in premraženima voditeljema zakurili ogenj na novo (njun skavtski priročnik ni hotel goreti), skuhali zelenjavno obaro in jo skupaj z njima pojedli, smo se počasi vrnili v zeleno dolino, se usedli v Veliko sivo miš in odpeketali domov.