Ekskluzivno - direkt iz tabora!
Javljamo se direktno iz našega tabora! Klan Rdeči panter se namreč točno v tem trenutku potika nekje na Primorskem ... Začeli smo v soboto in tabor nadaljujemo vse do petka.
zastava (Avtor: )
Baje bi morali videti dolge obraze naših klanovcev (sama ne vem, ker sem jih pričakala v Mariboru), ko jim je Klavdija povedala, da gremo za začetk v Maribor in to na avtobus ... niso verjeli in težko jih je bilo prepričati, saj so v mislih bili že vsi na Primorskem (ta del naše prelepe dežele smo določili za destinacijo našega gibanja).
Po začetnem šoku je sledilo še presenečenje v Mariboru, saj me niso našli doma v študentu, kot so pričakovali. Pričakal jih je le listek z navodili na vhodnih vratih. Že do naslednjega listka in zemljevida ni bil najlažji dostop, saj so morali priti do mojih vrat ... študent zaklenjen, ključev pa ni imel nihče. K sreči sem doma v pritličju in prevelikih plezalnih spretnosti ni bilo potrebno pokazati :) Sledila je pot s kontrolnimi točkami po Mariboru (vmes je bilo potrebno potikati se okoli smetnjakov, stopiti do sladoledarja - seveda ni šlo brez sladoleda:) in prodajalke, šli s(m)o se priporočit Slomšku na njegov grob, pa se sprehodili med ljudmi, jih opazovali in priskočili na pomoč ... vmes pa razmišljali o sprejmanju božje volje). Razveselila sem se nasmejanih in od daleč kričečih obrazov, ko so prihajali na zadnjo točko - k meni.
Po okusnem kosilu (ki smo ga uspeli skuhati na enem gorilniku!) pri Treh ribnikih smo komajda še ujeli začetek mašniškega posvečenja. Odločen TUKAJ SEM in HOČEM, z Božjo pomočjo 4 novih, nadebudnih duhovnikov nas je spomnil, da so se odločili in sprejeli Njegovo voljo (kot nevesta in ženin, ki smo ju lahko opazovali med kosilom) ... kaj pa mi?
Po maši smo čestitali novomašniku Igorju, ki je to leto kot diakon na Prevaljah služil tudi kot Balu v našem stegu. Po skavtsko smo mu čestitali in ... lahko verjamete, da so vsi ljudje, ki so stali zunaj, utihnili? :) Zaradi našega vpitja, seveda. Pa jih ni bilo malo :))
Pot nas je nato vodila do Hoč, natančneje do Rogoze - do veliiikega šotora, v katerem je bilo skorajda že vse pripravljeno na veličastni nedeljski dogodek. V nedeljo je namreč Igor imel svojo novo mašo ... in nato slavje v šotoru. Mi pa smo prejšnji dan še pomagali pri zadnjih stvareh ... znosili smo toliko krožnikov, da se nam je že sanjalo o njih :) Ponoči pa imeli stražo - saj veste, da se nam in šotoru ne bi zgodilo kaj hudega:)
Nova maša je bila ganljiv dogodek. In slavje se je nadaljevalo s kosilom, pesmijo, z zabavnim programom, raznimi govori, smehom, čindaro, fotografiranjem in predvsem spet s hrano. Naši dragi klanovci so ugotovili, da še nikoli na nobenem taboru nisto tako dobro in obilno jedli ... (sem že povedala, da smo imeli dvojno večerjo, zajtrk ... ?) Res so bili vsi zelo gostoljubni. Tako da ... Igor - hvala ti, pa veseli smo, da smo lahko bili s tabo!
Tako. Našega tabora še sploh ni konec ... zdaj prihaja tisti bolj skavtski del :) In upam, da si ga boste lahko v nadaljevanju prebrali! :)
Joooj, sem skoraj pozabila: na koncu dneva so se tudi naši klanovci odločili, da sprejmejo Očetovo voljo in se v znak tega tudi sezuli, saj so vsaj za trenutek stali na Sveti zemlji :) In nihče se ni pritoževal.
zastava (Avtor: )
Po začetnem šoku je sledilo še presenečenje v Mariboru, saj me niso našli doma v študentu, kot so pričakovali. Pričakal jih je le listek z navodili na vhodnih vratih. Že do naslednjega listka in zemljevida ni bil najlažji dostop, saj so morali priti do mojih vrat ... študent zaklenjen, ključev pa ni imel nihče. K sreči sem doma v pritličju in prevelikih plezalnih spretnosti ni bilo potrebno pokazati :) Sledila je pot s kontrolnimi točkami po Mariboru (vmes je bilo potrebno potikati se okoli smetnjakov, stopiti do sladoledarja - seveda ni šlo brez sladoleda:) in prodajalke, šli s(m)o se priporočit Slomšku na njegov grob, pa se sprehodili med ljudmi, jih opazovali in priskočili na pomoč ... vmes pa razmišljali o sprejmanju božje volje). Razveselila sem se nasmejanih in od daleč kričečih obrazov, ko so prihajali na zadnjo točko - k meni.
Po okusnem kosilu (ki smo ga uspeli skuhati na enem gorilniku!) pri Treh ribnikih smo komajda še ujeli začetek mašniškega posvečenja. Odločen TUKAJ SEM in HOČEM, z Božjo pomočjo 4 novih, nadebudnih duhovnikov nas je spomnil, da so se odločili in sprejeli Njegovo voljo (kot nevesta in ženin, ki smo ju lahko opazovali med kosilom) ... kaj pa mi?
Po maši smo čestitali novomašniku Igorju, ki je to leto kot diakon na Prevaljah služil tudi kot Balu v našem stegu. Po skavtsko smo mu čestitali in ... lahko verjamete, da so vsi ljudje, ki so stali zunaj, utihnili? :) Zaradi našega vpitja, seveda. Pa jih ni bilo malo :))
Pot nas je nato vodila do Hoč, natančneje do Rogoze - do veliiikega šotora, v katerem je bilo skorajda že vse pripravljeno na veličastni nedeljski dogodek. V nedeljo je namreč Igor imel svojo novo mašo ... in nato slavje v šotoru. Mi pa smo prejšnji dan še pomagali pri zadnjih stvareh ... znosili smo toliko krožnikov, da se nam je že sanjalo o njih :) Ponoči pa imeli stražo - saj veste, da se nam in šotoru ne bi zgodilo kaj hudega:)
Nova maša je bila ganljiv dogodek. In slavje se je nadaljevalo s kosilom, pesmijo, z zabavnim programom, raznimi govori, smehom, čindaro, fotografiranjem in predvsem spet s hrano. Naši dragi klanovci so ugotovili, da še nikoli na nobenem taboru nisto tako dobro in obilno jedli ... (sem že povedala, da smo imeli dvojno večerjo, zajtrk ... ?) Res so bili vsi zelo gostoljubni. Tako da ... Igor - hvala ti, pa veseli smo, da smo lahko bili s tabo!
Tako. Našega tabora še sploh ni konec ... zdaj prihaja tisti bolj skavtski del :) In upam, da si ga boste lahko v nadaljevanju prebrali! :)
Joooj, sem skoraj pozabila: na koncu dneva so se tudi naši klanovci odločili, da sprejmejo Očetovo voljo in se v znak tega tudi sezuli, saj so vsaj za trenutek stali na Sveti zemlji :) In nihče se ni pritoževal.
