Budne kobivce niso budne 1. del
Kraja zastave je igra v kateri urimo skavtske sposobnosti. Tako sva Anže in jaz odšla v Matkov kot, kjer so taborile Budne kobivce iz Kranja 1.
Obisk tabora (Avtor: Anže Osredkar)
Že na vse zgodaj sva prišla v Matkov kot in poiskala kotiček za bivak. Odpravila sva se mimo tabora kot dva, ki gresta do Matkovega škafa. Pri tem sva si ogledovala tabor. Vrnila sva se kar skozi tabor. Ko sva prosila za sok, so naju prepoznali in pričakovali so krajo zastave. Vrnila sva se do bivaka, kjer sva se spočila in naredila maskirne pripomočke.
Še enkrat sva si šla ogledati tabor. Splazila sva se pod borovci do razgledišča, kjer so naju opazili in začeli iskati. Skrila sva se za skalo in počakala. Spet sva se začela približevati taboru. Na žalost naju niso nehali iskati. Tiho leživa v travi in niso naju našli.
Odločila sva se da greva v tabor, da bi si ga še bolj podrobno ogledala. Pozdravila sva prijatelje s katerimi se poznamo. Midva sva obupovala, ker so nama voditelji povedali, da so dan pred tem neuspešno kradli Velenjčani. Odšla sva spat in si uro navila za ob 3.00.
Zazvonilo je. Zbudil sem Anžeta, vendar je ostal v spalki. Sam sem se zamaskiral in odšel do tabora. Slišal sem stražo, ki je bila čisto prisebna in prisotna. V gozdu začne kričati ptič. Čakal sem, a ptič ni nehal. Zaslišim korake in stečem proč. Pridem do bivaka. Anže me vpraša: »Si ujet?« Na srečo nisem bil. Zmenila sva se, da greva ob 6.00 še enkrat poizkusiti.
Zbudila sva se …
Obisk tabora (Avtor: Anže Osredkar)
Še enkrat sva si šla ogledati tabor. Splazila sva se pod borovci do razgledišča, kjer so naju opazili in začeli iskati. Skrila sva se za skalo in počakala. Spet sva se začela približevati taboru. Na žalost naju niso nehali iskati. Tiho leživa v travi in niso naju našli.
Odločila sva se da greva v tabor, da bi si ga še bolj podrobno ogledala. Pozdravila sva prijatelje s katerimi se poznamo. Midva sva obupovala, ker so nama voditelji povedali, da so dan pred tem neuspešno kradli Velenjčani. Odšla sva spat in si uro navila za ob 3.00.
Zazvonilo je. Zbudil sem Anžeta, vendar je ostal v spalki. Sam sem se zamaskiral in odšel do tabora. Slišal sem stražo, ki je bila čisto prisebna in prisotna. V gozdu začne kričati ptič. Čakal sem, a ptič ni nehal. Zaslišim korake in stečem proč. Pridem do bivaka. Anže me vpraša: »Si ujet?« Na srečo nisem bil. Zmenila sva se, da greva ob 6.00 še enkrat poizkusiti.
Zbudila sva se …
