SkavtNET

Ja na Kreti, ne?!? Končno dolgo nazaj obljubljeni članek. Na poti v Grčijo in iz nje smo ugotovili, da se na vlak ne moreš zanesti kar se tiče točnosti (vsaj v Srbiji ne). Namreč v obe strani smo imeli večurno zamudo. Zakaj pa vprašajte strojevodja, ki rad je slive. Tako smo zaradi vlaka izpustili ogled Aten in si ga prihranili za na konec. Tam smo se kar hitro skobacali na trajekt in odpeljali proti otoku, ki je že zelo blizu Afriki - Kreti. Zjutraj smo prispeli v Hanio kjer nas je čakal Viktor (ne bi o tem, da ga je Filip klical, da lahko pride po nas, on pa je med tem stal za njegovim hrbtom). S svojim ax-om nas je v dveh rundah prepeljal do njihovega skavskega prostora, kjer smo tudi prespali prvo noč na Kreti (spali smo v izložbi vsem na ogled). Še prej pa smo si ogledali Hanio in preizkusili, če je tudi tukaj morje slano (neverjetno, ampak je). Naslednji dan smo zakorakali na avtobus in se odpeljali do Samarije (ne bi o vožnji, ko nam je bilo vsem slabo in smo nekateri celo bruhali oz. vsaj poskušali smo, saj zjutraj nismo pojedli ničesar (ni bilo časa)). Kljub naporom nas je avtobus le pripeljal do cilja kjer smo se iz 1200m nadmorske višine spustili do morja. Pot je bila naporna in "smo" tudi dvakrat padli pod težo bremena (naših nahrbtnikov). Prispeli smo na cilj, do morja in počakali na trajekt na katerega smo šli z največjim veseljem. Že čez par ur smo prispeli v Sougijo. Nastanili smo se kar na plaži. Saj ni bilo tako slabo. Preko ceste smo imeli odprt hidrant in smo lahko oprali naša z znojem prepojena oblačila, za nas pa je bilo morje (in par metrov stran tuš). Počitek na tej plaži je bil za nas prekratek. Že takoj naslednje jutro smo se odpravili čez gromozanski hrib do Lissosa (to je takšen full luban zalivček). Lissos, ki je izven civilizacije nam je bil prav všeč, saj tukaj ni mrgolelo turistov. Odkrili smo tudi vir vode, ki nam je pomagal preživeti (joj, kako nam je bilo hudo). Prvi dan smo malo plavali, punce smo spale, fantje pa so šli na lov oz. ribolov. Ujeli so eno velikansko ribo, ki so jo dali najprej pokusiti rakovicam (brez skrbi, dovolj je ostalo tudi za vse nas). Zvečer smo spekli krompir in ribo. Bila je okusna večerja (le tisto meso, ki smo ga darovali rakovicam smo pogrešali). Imeli smo zelo družaben večer (popestrili smo ga celo z duhovno mislijo - gledališka predstava in s prepevanjem dolgo v noč). Zjutraj smo dolgo spali, poležavali in obdelovali naše teme (takrat smo se zelo podrobno seznanili z grško mitologijo). Privoščili smo si dan za počitek. Komaj proti večeru smo se odpravili na pot. Bilo je zelo zanimivo, saj imajo Grki ponekod zelo "nazorne" markacije (včasih bi potreboval tudi mikroskop). Sredi noči smo ugotovili, da smo se zgubili (ne čisto, ampak daleč od tega pa tudi nismo bili). Zaradi tega smo se utaborili sredi ničesar, postavili smo šotore in prespali. Ob jutranjem svitu pa smo se takoj odpravili naprej na pot proti Paleohori. Pot se je kar vlekla in vedno bolj je bilo vroče. A vseeno nam je uspelo priti do Paleohore. Nakupili smo nekaj stvari in se odžejali, nato pa sredi mesta našli našo rešitev (ladjo, ki nas je prepeljala do Elafonisa). Odpravili smo se do plaže polne turistov in nanjo zakorakali kar z gojzerji. Tam smo se spet utaborili (radi imamo spanje na plažah, še posebaj, če je blizu beach party). Zjutraj smo na hitro spakirali in šli v trgovini (kupili smo tudi Zewo, ki je v bistvu niti potrebovali nismo) in odpluli novim dogodivščinam naproti. Na ladjici smo se lepo najedli in od daleč opazovali pot po kateri bi šli, če ne bi odkrili te ladje (hvala Bogu zanjo). Prispeli smo nekaj metrov od prelepe plaže na kateri je na žalost mrgolelo turistov. Kljub temu smo našli svoj košček pod soncem oz. pod drevesom. Kopali smo se in uživali v "Čateških toplicah" (v resnici je bilo še lepše kot v Čateških). Na žalost smo pa imeli zaradi prenizke vode probleme s tem, da se nismo mogli znebit peska, ki smo ga imeli povsod. Ko je sonce zašlo in so se na nebu naslikale tiste bele pikice, ki jim pravimo zvezde, smo se malo poučili o ozvezdjih in zvezdah, planetih in lunah...V krog okrog naše prtljage smo si postavili ležalnike in na njih zaspali (kjub zabavi par metrov stran). Zjutraj smo opazili, da pred nami sedi najmanj 30 Francozov, ki so nas samo zaspano gledali in čakali na zajtrk, ki so jim ga pripeljali malo kasneje. Mi smo pa še celo dopoldan uživali na plaži, popoldan pa smo se odpravili z avtobusom proti Haniji. Vožnja je minila prehitro, sj smo jo po večini kar prespali (bili smo kot ubiti). Večer smo imeli prosto po Prešernu, le hodit smo morali vsaj po 2 skupaj. Tako smo se znebili Filipa in Barbare oz. onadva nas in odšli nekaj pojest (naš standard - giros). Po prehranjevanju pa smo raziskali nam že poznani del mesta malo bolj podrobno. Nakupili smo "najnujše spominke" in razglednice. S prihodom nazaj se je rahlo zamujalo, ampak najbolj sta zamujala naša preljuba voditelja (splača se bit voditelj, ni kaj). Polegli smo se po našem izložbenem prostoru in zaspali. Zjutraj pa smo izdelali naše majice in se odpravili na plažo. Večer pa smo preživeli skupaj s kret(en)skimi skavti. Naučili smo se veslat (če kdo še ni znal) in poslušat ukaze, ki so bili pol slovenski in pol grški (Viktorja smo naučili par slovenskih besed), temu pa je sledilo druženje ob hrani. To se je zavleklo pozno v noč (v dokaz je to, da smo nekateri že zaspali na tistih ležalnikih). Hitro smo se stlačili v izložbo in prespali še našo zadnjo noč na otoku. Zjutraj smo brž spakirali in se še zadnjič podali na plažo. Popoldan pa smo se Viktorju zahvalili za gostoljubje in mu podarili nekaj darilc (med drugim majico, na kateri piše: Viktor je car). Ker se je za prevoz do trajekta ponudila tudi Viktorjeva sovoditeljica nam ni bilo treba tja potovati v dveh rundah. Šli smo v eni in se prehitevali po cesti. Prispeli smo do pristanišča in se poslovili od Viktorja. Hitro smosi poiskali najprimernejši prostor na trajektu za prenočitev nas vseh in odigrali partijo taroka, po njej pa zaspali kot angelčki. Zjutraj nas je Filip prehitro zbudil, da smo že v Atenah. Klju rani uri smo tega bili veseli, saj je to pomenilo, da sledi ogled Aten. Na žalost smo veliko časa zabili z iskanjem garderobnih omaric, ampak nam je to tudi uspelo. S podzemno smo se odpeljali proti Akropoli in si jo tudi ogledali (not smo prišli zastonj, ker smo pridni). Sledilo je iskanje McDonald'sa in okrepčitev v njem. Tam smo presedeli kar nekaj ur, saj smo ugotovili, da nas ogled Aten ne mika najbolj (tudi ni več nič tako zanimivega za videt). Tako so se potem odpravili po prtljago in naravnost na glavno železniško postajo (mi imamo prav velike postaje). Tako smo se nekaj pred polnočjo z vlakom odpeljali proti Solunu in od tam proti Sloveniji.

Kaj več pa boste lahko izvedeli, če boste koga izmed nas povprašali, saj se nam je na poti zgodilo res ogromno zanimivih in smešnih stvari.

Več slik najdete na naši spletni strani: http://ptuj1.skavt.net/