Sončne obljube
Bil je 7. maj 2011, ko se je steg Homških sončkov zbral, da bi odšel na jurjevanje. Naš dan se je začel z igro in molitvijo. Prišlo je dolgo vozilo z veliko sedeži in štirimi kolesi. Nanj smo dali svojo prtljago in sebe. In odpeljali smo se v Kočevski rog. (Avtor: Noroklepetava levinja, Homec 1)
Vožnjo smo si krajšali s pogovorom, petjem, fotkanjem in igro. V Ribnici smo se ustavili in si ogledali mini živalski vrt. Navdušeni smo bili nad dvema medvedoma in tistimi prikupnimi majhnimi kozicami. Pred skavtski dom v Kočevskem rogu smo prišli vsi zagnani za nove dogodivščine, dodatno pa nas je poživilo sonce, ki nas je ogrevalo celo soboto. Vožnja nas je izstradala in zato smo najprej pomalicali. Potem pa smo dvignili zastavo in obiskala sta nas Baden-Powell in njegova Olave (po naše Oliva). Preverila sta našo disciplino in rekla, da bomo morali še natrenirati, da bomo lahko postali njegovi vojščaki. Zato smo se razdelili v skupine in odšli trenirat na delavnice. Premagovali smo poligon, izostrovali čute v gozdu, kurili ogenj, si barvali obraz in izdelovali bakle. Naš Bi-Pi je bil ponosen, ko je prvič zakuril čisto svoj ogenj!
In ker nam je hrane v želodčku kmalu zmanjkalo, smo postali lačni. In dobili smo najboljše skavtsko kosilo: MAKARONE! Pojedli smo vse! Pa tudi soka smo se napili in prosti čas se je prav prilegel. Peli smo, se tepli (za hec, da ne bo pomote =), igrali nogomet… in nato je Bi-Pi želel preveriti tudi našo vzdržljivost in zato smo odšli na pohod do razglednega stolpa. Nazaj smo zopet prišli lačni in zato sta se nam hrenovka in twist prav prilegla. Spekli smo ju na tabornem ognju. Toplo nam je bilo in bili smo prijetno utrujeni. Proti koncu večera je nas je Bi-Pi povabil, da mu sledimo. Prižgali smo bakle in odšli za njim. Na nekem travniku smo naredili velik krog. Nato je Oliva vsako/ega vojščaka/vojščakinjo poklicala po imenu in nato mu je Bi-Pi segel v roko in mu/ji dal obesek za na rutko. Nato smo se vrnili k ognju in se Bogu zahvalili za dan, ki smo ga preživeli in ga prosili za lepe obljube naslednji dan. Odšli smo spat in volki so hitro zaspali. Medtem ko je IV imel še svoje »zabave«…
Nedelja zjutraj. Vstali smo in lačni odšli na telovadbo. Raztegnili smo se in se zares zbudili. Razveselili smo se zajtrka! Prišel je čas za vaje za obljube. Šli smo po vejah in zvadili klice, obljube same, zakone,… Zmenili smo se tudi za sodelovanje pri maši. Potem je sledilo kosilo. Kljub temu, da nismo bili tako lačni kot prejšnji dan, smo ga z užitkom pojedli. Prosti čas smo izkoristili za igro, petje in počivanje. Počasi smo se oblekli v kroje in začeli so prihajati starši. Vreme je bilo še sončno, vendar se je kmalu spremenilo. Začelo je močno pihati in v zadnjem trenutku smo se skrili pred dežjem v dom. Obljube so bile slovesne in kar nekaj novih skavtskih bratov in sester smo dobili. Dodatno kosilo so s seboj prinesli starši. Z veseljem smo pojedli pico, palačinke in vse ostale dobrote. Prišel je čas za odhod.
Kljub temu, da nam je vreme ponagajalo, smo se imeli na jurjevanju super in sedaj vsi s svojimi novimi rutkami okoli vratu komaj čakamo na poletni tabor!
Volčič Nejc Prašnikar: "Moj naj,naj dogodek je, ko sem obljubil. Obljuba gre takole: obljubljam, da bom z božjo pomočjo naredil kar najbolje morem za svoje poboljšanje, da bom pomagal drugim in izpolnjeval zakone krdela. "
