Ta veseli dan ali državni posvet starih volkov
(Avtor: Andreja Grkman, Komenda 1)
Po gručah smo se odpravili po 7 točkah, na katerem smo urili različne veščine: od duhovnosti, pri kateri smo morali sestaviti molitev, v kateri smo Velikega Thaja prosili za naše volčiče, do bansov, ki v krdelo vnašajo veselje in razigranost. Ugotovili smo, da pa je tudi zaupanje in sprostitev za stare volkove zelo pomembna, saj se lahko naslonijo na sovoditelje in skupaj prebrodijo težave.
Sonce je bilo visoko na nebu, ko nas je lakota gnala naprej: vsaka gruča je naredila svojo baklo, ki smo jo kasneje močno potrebovali. Ampak najprej smo si privoščili še kosilo in tokrat sta nas kuharici resnično razvajali. Vsak volk po kosilu malce počije, šele nato ima zopet energijo za nadaljevanje. Tako smo se združili v trojice in sestavili prav poseben, skavtski, križev pot. Vsaka postaja križevega pota nas je naučila nekaj novega, nas spodbudila, da smo začeli razmišljati o določenih stvareh na malce drugačen način. Skozi igre smo si pokazali, da stojimo drug ob drugem in da smo si pripravljeni pomagati, medtem ko vsak nosi svoj križ.
Po večerji pa se je začelo dogajati: Akela nas je s tuležem poklicala k sebi. A kaj ko brez ognja do nje nismo mogli, saj bi nas Širkan lahko vse ugnal! Še dobro, da smo si naredili bakle in jih prižgali z rdečo rožo, ki smo jo vzeli ljudem. Plameni so bili visoki in s takimi baklami smo se odpravili na Skalo posveta. Tam nas je čakala Akela, ki je sama opravila s Širkanom. Temu smo mi samo še podkurili pod repom in šepavec je zbežal. Čas je bil za slovesen trenutek, na katerem je bilo imenovanih 6 starih volkulj, ki so v svojem krdelu nekaj izboljšale in s tem ujele dober plen!
Bila je noč in luna je sijala visoko na nebu. Nekateri stari volkovi so še nekaj časa zdržali ob prepevanju in igranju, druge pa je premagal spanec.
In bilo je jutro cvetne nedelje. In na cvetno nedeljo se ne gre k maši brez butaric, zato smo si jih sami naredili iz gozdnih materialov. Pred mašo pa smo se za eno uro odpravili še v puščavo, kjer smo odkrivali zadnje 3 postaje križevega pota. Sveto mašo smo imeli v kapelici za Skavtskim okoljskim centrom, v tišini narave.
Po kosilu smo se še zahvalili našim kuharicam, zaradi katerih se naši želodčki niso oglašali. Poslovili smo se od prijateljev in se z veseljem ozrli v čas, ko nas bo Akela znova zbrala, tokrat v džungli, ki se bo odevala v barve jeseni.
