Malčki, očki in mamice pod šotori sredi gozdov (VIDEO)
Vrtičkarji 2 (Avtor: Klemen Premrl)
Če bi si na čarobnem časovnem stroj čas zavrteli nazaj za kakšnih sto let, bi bil pogled na ta kraj čisto drugačen. Pred očmi bi nam zraslo naselje lesenih hišic v katerih je stanovalo kakšnih štiristo ljudi. Slišali bi glasove sekir, žag, parnega stroja. Pobočje nad naseljem, ki ga danes porašča gozd, je pokrivala velikanska lesena streha, po kateri se je stekala deževnica v dva orjaška betonska bazena. Poleg njiju je stala žaga, ki jo je poganjal parni stroj. Na žago se je dvigal skoraj štirideset metrov visok dimnik. Vodo zanj so črpali iz bazenov. Skozi gozdove okoli planote je bilo speljanih več kot trideset kilometrov gozdne železnice, po kateri so vozili posekan les na žago – največjo parno žago na slovenskem v tistem času. Napredni gozdarji pod vplivom dr. Leopolda Hufnagla, Auerspergovega gozdarja pa so tu prvi začeli z varstvom narave. Rezultat tega so pragozdovi na Kočevskem.
Danes na tej planoti pod vrhom Kočevskega Roga vidimo proti robu gozda na eni strani ceste kočo, ob njej na pol porušen hlev, na drugi strani kočico – jurčka in nekaj lesenih klopi in miz ter informativno tablo za Roško pešpot, označeno z medvedjo taco. Malo stran so ruševine, zaraščene z grmovjem in bujnimi zelišči, sredi njih še ohranjena velika bazena za zbiranje vode. V koči ob robu gozda deluje Skavtski okoljski center Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov. V zadnjih dneh junija je bilo tu zelo živahno. Petnajst družin z otroki, starimi od enega do 7 let, nekateri pa še v trebuščkih mamic, je tu šotorilo na taboru družin. Na jasi ob koči, tik ob gozdu, v katerem so gozdne živali, tudi medvedje, nekaj običajnega, je bila postavljena vrsta šotorov, v njih pa je med taborom bivala večina od približno petdeset udeležencev.
Vodiči Skavtskega okoljskega centra so družine z načrtovanim programom popeljali skozi taborne večere, delavnice, na pohod po gozdni učni poti, ob vsem tem pa tudi v duhovno razsežnost doživljanja narave in Stvarnika. V vrtnarski delavnici so posadili kumare, solato, redečo peso, por in še kaj. V zeliščarski delavnici so izdelali sok iz nabrane mete, v delavnici doživljanja narave so gledali, tipali, poslušali, vohali in okušali. Naredili so gugalnico iz lesa in spojev iz vrvi. V gozdu so se vadili v odkrivanju predmetov, ki ne sodijo v naravo. Na gozdni učni poti so spoznavali drevesa, videli, kako drevo raste v debelino, odkrivali razliko med smreko in jelko, med lipo in lipovcem, vse to tudi v zabavnih igrah.
Pač lepa počitniška doživetja bo morda ob tem zapisu pomislil. Tudi to so imeli organizatorji v mislih, ko so snovali program. Vendar tudi več, predvsem pa to, da bi družine spoznale vsaj nekaj takih aktivnosti, ki bi jih tudi po taboru lahko same izvajale na izletih v naravo. Tako bi izleti v naravo poleg oddiha prinašali tudi sproščeno učenje o naravi. Marsikdo, tudi strokovnjaki ugotavljajo, da je pouk o naravi v šolah danes pristal na molekularni ravni. V šolah je torej narava. nekako razdrobljena v delčke, učenci pa o celoti, še posebej taki, ki jo imamo pred seboj na dosegu naših čutil, premalo vedo. Da so bili cilji tabora doseženi, pričajo odgovori udeležencev, ki so bili navdušeni in si takih taborov še želijo. Tega si gotovo želijo tudi tisti, ki tokrat še niso prišli na vrsto, da bi se tabora udeležili.
Tabor za družine je bil del projekta V naravi sem doma, ki ga Skavtski okoljski center izvaja v sodelovanju s Švicarsko skavtsko organizacijo Pfadibewegung Schweiz in je podprt s sredstvi Švicarskega prispevka razširjeni Evropski uniji.
