Miklavž natrosil daril!
V čarobni december, božična in novoletna praznovanja nas popelje starodavni praznik sv. Miklavža, ki je 6. decembra. Gre za prastar praznik, ki izhaja iz poganskih časov in se je v krščanstvu tako zakoreninil kot redkokateri drug praznik. Sveti Nikolaj oziroma Miklavž je svetnik, o katerem ni veliko verodostojnih pričevanj, obstaja pa zato toliko več legend o njegovem življenju in čudežih. Sv. Miklavža upodabljajo v škofovski obleki, s tremi zlatimi kroglami na knjigi, s tremi jabolki, včasih tudi s tremi hlebčki. Jabolka sodijo med obvezne darove, ki jih dobri svetnik prinaša pridnim otrokom v noči s 5. na 6. december. Tri zlate krogle pa simbolizirajo tri mošnje z zlatom, ki naj bi jih svetnik podaril trem revnim dekletom. Iz treh kep zlata so v ljudski domišljiji nastala tri rdeča jabolka.
Prihaja Miklavž! (Avtor: )
V cerkvenih krogih je bil sv. Nikolaj-Miklavž od 11. stoletja čaščen kot velik priprošnik in čudodelnik. Že tedaj je bil predstavljen kot svetnik, ki prihaja ponoči v preproste kmečke izbe in razkošne mestne hiše, nato pa izgine v temni noči. Na predvečer godu naj bi v škofa oblečeni Miklavž od hiše do hiše prinašal otrokom darila. Praviloma je imel v rokah zlato knjigo, v kateri je bilo vse napisano, dobra in slaba dela. V sorazmerju z njimi so bili tudi darilo in besede, ki jih je namenil: besede pohvale ali graje, vzpodbude za naprej. Na poti ga spremljajo angeli, simboli dobrega, in hudobni duhovi kot so hudiči, parkeljni in zlodeji.
Bil je resnična osebnost, živel je v 3. in 4. stoletju našega štetja v Patari. Rodil se je bogatim staršem, ki sta kmalu umrla za kugo. Nikolaj (njegovo ime v grščini pomeni zmaga ljudstva) je premoženje razdelil med reveže, sam pa odšel v samostan. Kmalu zatem je postal škof v Miri, današnji Turčiji.
Sv. Miklavž je zaradi svoje dobrote med ljudmi zelo priljubljen, zato ni čudno, da so si ga za zavetnika izbrali mnogi, tako mornarji, trgovci, študenti, mlinarji, peki, mesarji, pisarji, tkalci, odvetniki, lekarnarji, voskarji, delavci v kamnolomu, krojači, pa tudi berači, mlada dekleta, ki si želijo moža, neveste, ki se priporočajo za srečno poroko, in žene, ki si želijo otrok. Miklavž je med ljudmi najbolj priljubljen svetnik tudi zato, ker se je spojil s poganskimi šegami in verovanji.
Navada je, da otroci Miklavžu napišejo pismo, v katerem izrazijo svoje želje, in ga nastavijo na okno. Ponekod je navada, da na kamin obesijo posebne nogavice za darila, saj naj bi se Miklavž spustil po dimniku; drugje pa pred vrata postavijo očiščene škornje, copate in cokle ali nastavijo košarice, peharje. Prav vsebina praznika pa se počasi in zanesljivo izgublja iz naše zavesti in še bolj iz zavesti otrok. Navajeni smo, da dobimo bogata darila to tudi brez predsodkov pričakujemo. V pismih Miklavžu nič več ne navajajo bistvenega: razloga, da so si darilo sploh zaslužili. Nobenih dobrih del, pridnosti in prizadevnosti - raje neposredno preidejo k dejstvom: »Dragi Miklavž/Božiček/dedek Mraz, prinesi mi …«
V novejšem času je začel Miklavža izpodrivati Božiček, ki ga je k nam zaneslo iz Amerike, ponekod pa nosi darila tudi Dedek Mraz, ki izvira iz Rusije. Od njiju se Miklavž loči zlasti po naslednjih lastnostih:
-Miklavž je svetnik in stanuje v nebesih, torej prihaja k nam iz nebes
-Miklavž je bil škof, torej je oblečen v škofovska liturgična oblačila, na glavi ima škofovsko kapo, v roki pa škofovsko palico
-Spremljajo ga angeli in parklji
-Miklavž prihaja k nam peš ali tudi na saneh (ki pa jih ne vlečejo severni jeleni, pač pa ponavadi konjska vprega)
Prihaja Miklavž! (Avtor: )
Bil je resnična osebnost, živel je v 3. in 4. stoletju našega štetja v Patari. Rodil se je bogatim staršem, ki sta kmalu umrla za kugo. Nikolaj (njegovo ime v grščini pomeni zmaga ljudstva) je premoženje razdelil med reveže, sam pa odšel v samostan. Kmalu zatem je postal škof v Miri, današnji Turčiji.
Sv. Miklavž je zaradi svoje dobrote med ljudmi zelo priljubljen, zato ni čudno, da so si ga za zavetnika izbrali mnogi, tako mornarji, trgovci, študenti, mlinarji, peki, mesarji, pisarji, tkalci, odvetniki, lekarnarji, voskarji, delavci v kamnolomu, krojači, pa tudi berači, mlada dekleta, ki si želijo moža, neveste, ki se priporočajo za srečno poroko, in žene, ki si želijo otrok. Miklavž je med ljudmi najbolj priljubljen svetnik tudi zato, ker se je spojil s poganskimi šegami in verovanji.
Navada je, da otroci Miklavžu napišejo pismo, v katerem izrazijo svoje želje, in ga nastavijo na okno. Ponekod je navada, da na kamin obesijo posebne nogavice za darila, saj naj bi se Miklavž spustil po dimniku; drugje pa pred vrata postavijo očiščene škornje, copate in cokle ali nastavijo košarice, peharje. Prav vsebina praznika pa se počasi in zanesljivo izgublja iz naše zavesti in še bolj iz zavesti otrok. Navajeni smo, da dobimo bogata darila to tudi brez predsodkov pričakujemo. V pismih Miklavžu nič več ne navajajo bistvenega: razloga, da so si darilo sploh zaslužili. Nobenih dobrih del, pridnosti in prizadevnosti - raje neposredno preidejo k dejstvom: »Dragi Miklavž/Božiček/dedek Mraz, prinesi mi …«
V novejšem času je začel Miklavža izpodrivati Božiček, ki ga je k nam zaneslo iz Amerike, ponekod pa nosi darila tudi Dedek Mraz, ki izvira iz Rusije. Od njiju se Miklavž loči zlasti po naslednjih lastnostih:
-Miklavž je svetnik in stanuje v nebesih, torej prihaja k nam iz nebes
-Miklavž je bil škof, torej je oblečen v škofovska liturgična oblačila, na glavi ima škofovsko kapo, v roki pa škofovsko palico
-Spremljajo ga angeli in parklji
-Miklavž prihaja k nam peš ali tudi na saneh (ki pa jih ne vlečejo severni jeleni, pač pa ponavadi konjska vprega)
