1. november - praznik vseh svetih
Praznik vseh svetih je skozi zgodovino poln različnih šeg in navad, ki so povezovane s smrtjo. Danes pa naj bo to predvsem slovesni godovni dan naših dragih, v Kristusu starejših bratov in sester, ki so dober boj izbojevali, tek dokončali in vero ohranili (prim. 2 Tim 4,7) - ter se rodili v večno domovino.
1. november - Vsi sveti (Avtor: Gašper Furman /FGF)
Že kelti so praznovali na začetku novembra praznik mrličev. Smrt je velik misterij, zato ni čudno, da je na svetu v zvezi z rajniki toliko praznikov, šeg, obredij in verovanj.
Pogani so mrtve delili na dobre in hudobne. Zadnje je bilo potrebno pomiriti in odvrniti stran od doma, da ljudem nebi škodili, prve pa so privabljali domov, da so se lahko udeležili pomembnih letnih praznikov, doma so jih pogostili, od njih pa so v zahvalo za ta dejanja pričakovali pomoč in zaščito. Kitajci pa so jih lepo pozdravili in jih odpravili na pot s svetilkami, da bi lažje našli nazaj.
Stara vera po vsej Evropi, je bila, da so se 1. novembra ob večernem zvonjenju začele vračati duše iz vic. Do zvonjenja naslednjega dne so bile rešene trpljenja. Z zvonjenjem so hoteli rajne zbuditi.
V ljubljanski okolici in tudi drugod so se ljudje na ta dan oblekli v črno in odšli na pokopališče. Grobove so, po poročilih, vsaj že pred koncem prejšnjega stoletja krasili z mahom, cvetjem in svečami. Na kmetih je bil post zelo strog, postili pa so se vernim dušam v prid.
Nekateri so opazovali luči na grobovih. Če sveča mirno, pokonci stoji, so pravili, de je duša rajnika že v nebesih; če pa plemen nemirno plapola, se pa še pokori v vicah.
Ljudstvo je menilo, da na ta dan duše rajnih sedijo na grobovih in gledajo, kdo jih obišče. Ponekod so kadili z brinjem, češ da ta dim vernim dušam dobro dene.. Na večer pred vernimi dušami so na mizo postavili blagoslovljeno vodo in hleb kruha, v goricah še vino in prižgali svetilko, napolnjeno z oljem. Z blagoslovljeno vodo so se duše ohladile, z oljem so si namazale pekoče rane, lučka jim je osvetlila zatemnjene oči, s kruhom iz domačega žita pa so se okrepčali. Pravili so, da so jih že slišali, ko so prišle; stokale so, ihtele in trkale ali pa so se pojavile kot pojoč plamen v peče.
Zelo značilna je bila je bila pogostitev vernih duš, ki je bila v navadi skoraj povsod po Sloveniji. Pripravili so jim pijačo, da so jo prišle popit. V prejšnjih dobah ljudi ni motilo, da so našli zjutraj pijačo in hrano nedotaknjeno. Živo so verjeli, da so bili mrtvi v gosteh, na da bi se česar dotaknili. V Beli krajini so šli gospodarji na vse svete v klet ter odvili prešo, da bi se rešila tista, ki je zašla noter. V Brdih pa so gospodarji med popoldanskim zvonjenjem odšli v klet in pokušali vino. Pravili so, da pijejo za verne duše. Splošna slovenska navada je bila tudi, da so o vseh svetih gospodinje obdarovale otroke in reveže s posebnimi kruhki, ki so nosili po različnih krajih različna imena. Najpogosteje jim pravijo prešice, pa hlebci, hlebčki, mižnjeki, dušice, panjote, panjoka,…Hlebčki, ki so jih na ta dan spekli, so bili iz ajdove, ovsene in tudi koruzne moke.
Praznik vseh svetih je nastal ker je število svetnikov tako narastlo, da se ni bilo več mogoče spominjati vsakega posebej v bogoslužju. Spominjamo se predvsem tistih neštetih nebeških izvoljencev, ki na zemlji njihove skrite, a pred Bogom in v resnici velike svetosti nihče ni poznal in priznal. Je vesel praznik, ki vlije vsako leto veliko tolažbe in poguma vsem, ki so se podali na pot Kristusovih blagrov, da morejo s potrpežljivostjo in ljubeznijo zmagovati nad svojimi notranjimi in prav tako zunanjimi bridkostmi in težavami (prim C 8). To je slovesni godovni dan naših dragih, v Kristusu starejših bratov in sester, ki so dober boj izbojevali, tek dokončali, vero ohranili (prim. 2 Tim 4,7). Zdaj se radujejo v neizrekljivem in veličastnem veselju (prim. 1 Pt 1,8), s svojim zgledom svetijo tudi nam, kažejo kako priti do zmage ter nas podpirajo s svojo priprošnjo, ki je v zelo veliko oporo naši slabosti.
Bogoslužje potujoče Cerkve se na ta praznik pridružuje nebeški Cerkvi in z njo vred poveličuje Gospoda, ki je vir svetosti in slava izvoljenih.
VIRI:
http://web.s-gim.kr.edus.si/projekti/timko/2001_2002/zvezdice/Simona/vsi_sveti1.htm
http://www.kapitelj.com/vsi_sveti_1.november_dan_mrtvih.html
1. november - Vsi sveti (Avtor: Gašper Furman /FGF)
Pogani so mrtve delili na dobre in hudobne. Zadnje je bilo potrebno pomiriti in odvrniti stran od doma, da ljudem nebi škodili, prve pa so privabljali domov, da so se lahko udeležili pomembnih letnih praznikov, doma so jih pogostili, od njih pa so v zahvalo za ta dejanja pričakovali pomoč in zaščito. Kitajci pa so jih lepo pozdravili in jih odpravili na pot s svetilkami, da bi lažje našli nazaj.
Stara vera po vsej Evropi, je bila, da so se 1. novembra ob večernem zvonjenju začele vračati duše iz vic. Do zvonjenja naslednjega dne so bile rešene trpljenja. Z zvonjenjem so hoteli rajne zbuditi.
V ljubljanski okolici in tudi drugod so se ljudje na ta dan oblekli v črno in odšli na pokopališče. Grobove so, po poročilih, vsaj že pred koncem prejšnjega stoletja krasili z mahom, cvetjem in svečami. Na kmetih je bil post zelo strog, postili pa so se vernim dušam v prid.
Nekateri so opazovali luči na grobovih. Če sveča mirno, pokonci stoji, so pravili, de je duša rajnika že v nebesih; če pa plemen nemirno plapola, se pa še pokori v vicah.
Ljudstvo je menilo, da na ta dan duše rajnih sedijo na grobovih in gledajo, kdo jih obišče. Ponekod so kadili z brinjem, češ da ta dim vernim dušam dobro dene.. Na večer pred vernimi dušami so na mizo postavili blagoslovljeno vodo in hleb kruha, v goricah še vino in prižgali svetilko, napolnjeno z oljem. Z blagoslovljeno vodo so se duše ohladile, z oljem so si namazale pekoče rane, lučka jim je osvetlila zatemnjene oči, s kruhom iz domačega žita pa so se okrepčali. Pravili so, da so jih že slišali, ko so prišle; stokale so, ihtele in trkale ali pa so se pojavile kot pojoč plamen v peče.
Zelo značilna je bila je bila pogostitev vernih duš, ki je bila v navadi skoraj povsod po Sloveniji. Pripravili so jim pijačo, da so jo prišle popit. V prejšnjih dobah ljudi ni motilo, da so našli zjutraj pijačo in hrano nedotaknjeno. Živo so verjeli, da so bili mrtvi v gosteh, na da bi se česar dotaknili. V Beli krajini so šli gospodarji na vse svete v klet ter odvili prešo, da bi se rešila tista, ki je zašla noter. V Brdih pa so gospodarji med popoldanskim zvonjenjem odšli v klet in pokušali vino. Pravili so, da pijejo za verne duše. Splošna slovenska navada je bila tudi, da so o vseh svetih gospodinje obdarovale otroke in reveže s posebnimi kruhki, ki so nosili po različnih krajih različna imena. Najpogosteje jim pravijo prešice, pa hlebci, hlebčki, mižnjeki, dušice, panjote, panjoka,…Hlebčki, ki so jih na ta dan spekli, so bili iz ajdove, ovsene in tudi koruzne moke.
Praznik vseh svetih je nastal ker je število svetnikov tako narastlo, da se ni bilo več mogoče spominjati vsakega posebej v bogoslužju. Spominjamo se predvsem tistih neštetih nebeških izvoljencev, ki na zemlji njihove skrite, a pred Bogom in v resnici velike svetosti nihče ni poznal in priznal. Je vesel praznik, ki vlije vsako leto veliko tolažbe in poguma vsem, ki so se podali na pot Kristusovih blagrov, da morejo s potrpežljivostjo in ljubeznijo zmagovati nad svojimi notranjimi in prav tako zunanjimi bridkostmi in težavami (prim C 8). To je slovesni godovni dan naših dragih, v Kristusu starejših bratov in sester, ki so dober boj izbojevali, tek dokončali, vero ohranili (prim. 2 Tim 4,7). Zdaj se radujejo v neizrekljivem in veličastnem veselju (prim. 1 Pt 1,8), s svojim zgledom svetijo tudi nam, kažejo kako priti do zmage ter nas podpirajo s svojo priprošnjo, ki je v zelo veliko oporo naši slabosti.
Bogoslužje potujoče Cerkve se na ta praznik pridružuje nebeški Cerkvi in z njo vred poveličuje Gospoda, ki je vir svetosti in slava izvoljenih.
VIRI:
http://web.s-gim.kr.edus.si/projekti/timko/2001_2002/zvezdice/Simona/vsi_sveti1.htm
http://www.kapitelj.com/vsi_sveti_1.november_dan_mrtvih.html
+4
