"Ptujski piceki" na zimovanju
Tudi naša bratovščina se je med 7.2. in 9.2.2008 podala na zimovanje. Tokrat smo se zbrali čisto vsi pred župniščem na Ptuju in se odpravili proti Škofji Loki, natančneje Bodovljam.
zimovanje ptujske bratovščine (Avtor: Jaka)
V mrzli in jasni noči smo parkirali, se maksimalno otovorili in šli; »nekam tja gor«. O lučki ali dobrih gozdnih vilah ali angelu varuhu zdaj ne bi govorili, udeleženci že vedo, zakaj gre. Po strmem vzponu smo prispeli do dveh hišk, že itak skritih v gozdu, v temi pa sploh. Naši vrli kurjači so zakurili, vrle kuharice pa pripravile večerjo.
Zatem nam je vodja bratovščine Brigita predstavila program zimovanja z naslovom »Družina-kraj sprejemanja«, po večernicah pa smo se odpravili spat. Naši mladi bi rekli »kao« spat; eni so namreč kar naprej spraševali druge, če že spijo, temu je sledil vsesplošen smeh, potem pa spet vse skupaj znova… Bivšemu četovodji je že šlo na odkupnine…
Naslednji dan smo se zbudili v krasno jutro, po hvalnicah in zajtrku pa smo se odpravili na izhod proti sv. Andreju in sv. Ožbaltu. Pot nas je vodila po gozdovih, travnikih, po sončnih pobočjih, tako da smo se lahko nagledali prekrasnih razgledov na okoliške hribe, Kamniške alpe, Karavanke, na Julijce s Triglavom vred, ter obujali spomine na lanski potovalni tabor po hribih. Ogledali smo si cerkvico sv. Andreja, pri sv. Ožbaltu pa smo se spomnili tudi kulturnega praznika in Franceta Prešerna. Po poti smo se preizkusili tudi v veščinah in se čudili izvirnosti nekaterih. Vseskozi nas je spremljalo toplo sonce, tu in tam veter, predvsem pa sproščenost, veselje in smeh.
Ko smo se vrnili v Bodovlje, je sledil duhovni del dneva, ko nas je naš br. Milan kar pošteno zresnil s puščavo, v kateri smo razmišljali o svojih družinah: o prvotni - svojih starših ter o sedanji - svojih otrocih. Sledila je maša, ko smo si zares ganljiva razmišljanja podelili med sabo. Saj smo o vsem tem že kdaj razmišljali, vendar je bilo tokrat zelo drugače.
Ta večer so se moški izkazali z večerjo, ki je bila še prav posebej dobra, ker smo ves dan preživeli bolj postno. Zatem smo se trudili dokončati našo skrinjo, izdelali smo si »piceke« za na rutko ter rekli tudi kakšno besedo za naprej.
Sobota je bila namenjena ogledu Škofje Loke in druženju dveh skavtskih družin, torej srečanju s škofjeloško bratovščino. Dobili smo se v mestu, si ogledali nekaj znamenitosti, potem pa skupaj darovali mašo pri bratih kapucinih. Ogledali smo si cerkev, br. Metod pa nam je nato pokazal še nekaj znamenitosti samostana.
Skupaj z Medvedi smo nadaljevali »pri nas doma«, v Bodovljah, ob štajerski kisli juhi, kavi in pecivu. Izmenjali smo si izkušnje, rekli kakšno o načrtih za naprej, predvsem pa se prijetno družili.
Sledilo je še tisto nujno zlo: pospravljanje in čiščenje, potem pa pot domov.
Tako kot vsak naš izhod ali malo daljše druženje, si bomo to zimovanje zapomnili tudi po drobnih spontanih iskricah, ki so mogoče malo trapaste, zanje pa vemo le mi in se ob njih vedno znova od srca nasmejimo…
Na preverbi smo skupaj ugotovili, da si vsi želimo, da bi bila naša bratovščina, ta naša skavtska družina, še naprej kraj, kamor se zatečemo po napornih dnevih, kjer smo lahko sproščeni in bomo vedno sprejeti.
zimovanje ptujske bratovščine (Avtor: Jaka)
Zatem nam je vodja bratovščine Brigita predstavila program zimovanja z naslovom »Družina-kraj sprejemanja«, po večernicah pa smo se odpravili spat. Naši mladi bi rekli »kao« spat; eni so namreč kar naprej spraševali druge, če že spijo, temu je sledil vsesplošen smeh, potem pa spet vse skupaj znova… Bivšemu četovodji je že šlo na odkupnine…
Naslednji dan smo se zbudili v krasno jutro, po hvalnicah in zajtrku pa smo se odpravili na izhod proti sv. Andreju in sv. Ožbaltu. Pot nas je vodila po gozdovih, travnikih, po sončnih pobočjih, tako da smo se lahko nagledali prekrasnih razgledov na okoliške hribe, Kamniške alpe, Karavanke, na Julijce s Triglavom vred, ter obujali spomine na lanski potovalni tabor po hribih. Ogledali smo si cerkvico sv. Andreja, pri sv. Ožbaltu pa smo se spomnili tudi kulturnega praznika in Franceta Prešerna. Po poti smo se preizkusili tudi v veščinah in se čudili izvirnosti nekaterih. Vseskozi nas je spremljalo toplo sonce, tu in tam veter, predvsem pa sproščenost, veselje in smeh.
Ko smo se vrnili v Bodovlje, je sledil duhovni del dneva, ko nas je naš br. Milan kar pošteno zresnil s puščavo, v kateri smo razmišljali o svojih družinah: o prvotni - svojih starših ter o sedanji - svojih otrocih. Sledila je maša, ko smo si zares ganljiva razmišljanja podelili med sabo. Saj smo o vsem tem že kdaj razmišljali, vendar je bilo tokrat zelo drugače.
Ta večer so se moški izkazali z večerjo, ki je bila še prav posebej dobra, ker smo ves dan preživeli bolj postno. Zatem smo se trudili dokončati našo skrinjo, izdelali smo si »piceke« za na rutko ter rekli tudi kakšno besedo za naprej.
Sobota je bila namenjena ogledu Škofje Loke in druženju dveh skavtskih družin, torej srečanju s škofjeloško bratovščino. Dobili smo se v mestu, si ogledali nekaj znamenitosti, potem pa skupaj darovali mašo pri bratih kapucinih. Ogledali smo si cerkev, br. Metod pa nam je nato pokazal še nekaj znamenitosti samostana.
Skupaj z Medvedi smo nadaljevali »pri nas doma«, v Bodovljah, ob štajerski kisli juhi, kavi in pecivu. Izmenjali smo si izkušnje, rekli kakšno o načrtih za naprej, predvsem pa se prijetno družili.
Sledilo je še tisto nujno zlo: pospravljanje in čiščenje, potem pa pot domov.
Tako kot vsak naš izhod ali malo daljše druženje, si bomo to zimovanje zapomnili tudi po drobnih spontanih iskricah, ki so mogoče malo trapaste, zanje pa vemo le mi in se ob njih vedno znova od srca nasmejimo…
Na preverbi smo skupaj ugotovili, da si vsi želimo, da bi bila naša bratovščina, ta naša skavtska družina, še naprej kraj, kamor se zatečemo po napornih dnevih, kjer smo lahko sproščeni in bomo vedno sprejeti.
+12
