Poromali smo na sv. Višarje
Svete Višarje (Avtor: Darko Potočnik)
Na Svetih Višarjah (Monte Lussari)
Zgodaj zjutraj smo se z avtomobili odpravili proti Ljubljani, tam še pobrali sestro Magdo in na poti na Gorenjsko se še ustavili na Voklem na kavici. Pot smo nato nadaljevali mimo Jesenic, Krajnske gore in Rateč do Trbiža (Tarvisio).
Na sv. Višarje smo se povzpeli z gondolsko žičnico. Na poti na vrh sta se nam pripetile dve smešni dogodivščini. Pred vstopom v gondolo je Lidija založila svojo karto in jo mrzlično iskala. Zaradi tega nam je prva skupina pobegnila z gondolo naprej. Pa prednost ni bila ne vem kako velika, vendar povsem dovolj, da je bilo nekatere v prvi gondoli strah, ko se je žičnica med potjo ustavila za nekaj časa. Mi smo obstali točno na vmesni postaji, oni pa so bingljali nad največjim prepadom. Pa smo vseeno srečno prispeli na cilj.
Sv. Višarje so nas pozdravile z meglo. Pohiteli smo do romarske cerkvice Matere Božje k sv. maši. Maše na Višarjah so nekaj posebnega, saj se odvijajo v treh jezikih: italijanščini, nemščini in slovenščini. Prav pri maši še posebej začutiš, da je višarska Marija priprošnjica ne samo trem sosednjih narodom, ampak celotni Evropi.
Ko smo po maši zapuščali cerkev, nas je zunaj pozdravilo sonce. Za cerkvijo smo stopili do vrha h križu, od koder smo si ogledali bližnje vršace in izkoristili trenutke za skupinsko fotografiranje. Nato smo poiskali senčko, kjer smo pomalicali. Nazaj grede je imela probleme s karto sestra Grazyna. Namesto karte je v čitalec kart vstavila kar svojo podobico Marije z Višarij. Nič ni pomagalo, vseeno je morala poiskati svojo karto, da se je lahko z nami popeljala v dolino.
Belopeška jezera (Laggi di Fusine)
Naslednja lokacija našega izleta so bila Belopeška jezera. Avtomobile smo pustili na parkirišču pri zgornjem Belopeškem (Mangartskem) jezeru. Tam smo se prehodili okoli jezera. Najprej smo šli v smeri planinske koče Zacchi vendar samo do prvega pašnika, kjer smo zavili do jezera, ki slovi po izredno čisti zelenomodri vodi. Po poteh smo prehodili celotno obalo jezera. Na več točkah so se nam ponujali krasni pogledi na jezero in prelepo alpsko dolino, ki se v ozadju zaključi z vršaci na meji s Slovenijo (Ponce, Mangart, itd). Ko smo se vrnili s sprehoda, smo si pri koči privoščili še drugi del malice (tisto, kar nam je še ostalo z Višarij).
V Ratečah
V povratku v Slovenijo smo se še zaustavili v Ratečah pri Grazynini znanki Magdi. Pri prihodu v kraj nas je pozdravila čreda govedi, ki so jih otroci prignali s paše. Prizor, ki ga danes redko srečaš! V Ratečah smo si na trgu ogledovali lepo obnovljene starinske hiše. Med njimi je tudi hiša gospe Magde, kjer se po domače reče ''pr' Keklje'' (zadnji e je narobe obrnjen). V Ratečah še vedno ohranjajo stara imena domačij in to označujejo na lončenih tablicah pri vhodu v hišo. Malce smo tudi pokukali v njeno hišo. Hišo krasi nekaj lepih kosov starinskega pohištva, jedilnico pa lepo ohranjena starinska kmečka miza s štirimi stoli. Zanimivo je tudi njihovo rodbinsko drevo, ki visi nad starinsko leseno skrinjo. V hiši ''pr'' Kajžnk'' je etnološki muzej. Žal smo bili že prepozni za ogled, zato smo se z gospo Magdo lahko le usedli pri bližnji gostilni in ob pijači prijetno pokramljali.
Zvečer ob sedmih smo se poslovili od gospe Magde. Polni prelepih spominov smo se vračali domov. Pa nismo šli naravnost domov, ampak smo se ustavili še na Trojanah. Pa ne na krofe, ampak na sladoled!
