Zvezde večera
(Avtor: arhiv avtorja kolumne)
Triindvajset let skavtinja. Nikoli bober. Do lani. In šele kot veliki bober Kea sem začela razmišljati o tem, da smo odrasli večkrat resnično, ampak res resnično neumni. Na to me vedno znova spomnijo naši mali bobri in bobrovke.
Enostavnost - Kako deževnik ve, v katero smer more lesti, če pa je na obeh straneh enak?
Pa so me dobili. In šele deset minut sem zares bober. Ko sem odgovorila s pametnim »dejmo do naslednjič vsi v bobrov zvezek narisati deževnika, nato pa se bomo pogovorili in s pomočjo risbic ugotovili, kako točno je sestavljen«, sem deževnikovo dilemo omenila mami, biologinji. Da nimajo oči in dihajo s kožo, sem vedela. Pri ustnem epitelu in krvožilnem sistemu sem bila že malo zmedena, med mehanoreceptorji, fotoreceptorji in kutikulo pa me je čisto izgubila. Evo, pa ti zdaj to razloži 7-letniku.
In vendar te prisilijo, da si izmisliš način, kako jim zadevo pojasniti. Risbice, krede, lov na deževnike pred dežjem, preveze za oči, dihalne vaje ... Zakaj se torej v vsakdanjem življenju omejujemo na besede? Zakaj ne preverimo, poskusimo, vidimo? Zakaj se ne sami naučimo?
Na koncu smo ugotovili, da je deževnik car, ker kljub temu, da nima oči, točno ve, v katero smer more prilesti. Za razliko od nas, ki velikokrat (pre)široko gledamo in se vseeno zaletavamo v zid.
Iskrenost – Ta mačka poje toliko, kot moj ati, ker sta oba enako debela.
Res je, včasih so prav neusmiljeno iskreni. Tudi na primer, ko mi dajo jasno vedeti, da je vsak, ki je starejši od dvajset, že star (»Uuuuuuu, toliko??? To je pa reeees dosti!«)
Da je ati debel in da je nekaj čez dvajset precejšnja starost, naš bober ni prebral na Facebooku. Poročila ujame le, če se zavlečejo v čas večerne risanke. Ne zna brati, še posluša kdaj bolj površno. Pa ima vseeno svoje mnenje. Pove točno to, kar misli, svoje stališče pa oblikuje na podlagi tega, kar resnično pozna. Sedemletnik. Zakaj torej mi v naši »precejšnji starosti« nismo sposobni povedati, kar mislimo? Zakaj se prevečkrat oziramo na to, kaj si bodo drugi mislili? Zakaj mislimo, da bomo drugim všeč samo s suhim atijem?
Resničnost - Morje je modro, razen v kanglici, kjer je prozorno.
Imamo to srečo, da ima naše bobrišče na hribu res lep razgled na morje. Modro morje, kar smo poudarili tudi pri spoznavanju barv naše rutice. Dokler me ni ena od naših bobrovk opomnila, da je morje sicer res modro, ampak ne v njeni kanglici. Tam je skoraj vedno prozorno.
Stvari od blizu niso nujno take, kot jih vidimo od daleč. Pa si upamo stopiti v begunski center, preden spregovorimo o njem? Si upamo na terenu postavljati zasilna ležišča, preden smo kritični do ljudi, družin in otrok, ki bodo na njih spali? Si upamo zajeti resničnost v kanglico?
Skupnost - Vezalke so zelo zelo komplicirane.
Še vedno navezujoč se na prejšnji odstavek, bi na tem mestu pojasnila, da so vezalke v svojem bistvu sicer komplicirane, ampak samo, če se jih loti en sam. V paru jih zavežeš tik-tak. Naši bobri to vedo. Sicer je res lažje, če si obuješ škornje ali superge na ježke, ampak potem izgubiš priložnost, da ti nekdo pomaga pri učenju zavezovanja teh malih kač. Ali še bolje, da naučiš nekoga zavezati te male kače. To je najbolj super!
Kdaj smo se nazadnje uspeli ustaviti ob nekom iz naše družine, skupnosti, kroga prijateljev? Se mu posvetiti, mu pomagati in se v resnici veseliti z njim ob uspehu, ki ga je dosegel? Mu dati možnost, da je enako dober, kot ostali?
Kako spreminjajo pogled na svet. Moj pogled na svet.
Na čisto vsakem srečanju me ti moji mali skavti in skavtinje spomnijo, da ni nujno, da sem se v tej svoji precejšnji starosti vsega naučila prav. Da je čisto v redu, če se kdaj pa kdaj vprašam, ali je res prav tako, kot mislim ali kot trdijo drugi. Prisilijo me, da ne kompliciram, potegnejo me iz pisarne, me opominjajo na pomembnost iskrenosti, prisilijo, da preverim, kaj je resnično na stvari in spodbudijo, da se ozrem na ljudi okoli sebe. Ah ja, in da ni nič narobe, če jabolko pobarvam z modro ali iz napolitanke najprej poližem čokolado.
Če pa kdo še vedno ne ve, v katero smer leze deževnik, nič hudega! Lepo je vabljen na obisk v našo kolonijo, kjer mu bomo vse narisali, zaigrali, zapeli in razložili. Konec koncev deževnik res ni tako enostaven ...
Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi stališče Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov ali uredništva portala SkavtNET.
