SkavtNET

Neža Rus (Avtor: osebni arhiv)

Jasno je, da na ta vprašanja ne najdem pametnega odgovora. Ga niti ne iščem. Najdem pa neke vzporednice s skavti. Stegovodje in podobne velike živine moramo vsako leto na novo razporediti voditelje, si zamisliti kdo bo s kom vodil katero vejo in kdo bo zadolžen za finance. Teh izzivov se najbrž lotevamo zelo različno. Kaj naj torej pretehta, da nekomu zaupamo neko nalogo? Kaj naj bi bili kriteriji, da bo odstopov, konfliktov in zamenjav čim manj? 

Lahko pogledamo zelo na splošno: skavti menda po svoji metodi vzgajamo v odgovorne in aktivne ljudi na šestih področjih (telesno, družbeno, duhovno, spoznavno, moralno, čustveno). Če sem na vseh tabornih šolah in drugih izobraževanjih pravilno razumela, se človeka najbolj prime, kadar vzgajamo z zgledom. Tudi dosedanje voditeljske izkušnje so mi vedno znova pokazale, da je res tako. Torej moramo ideale, h katerim vzgajamo, živeti. 

Tu pa se zatakne. Že dalj časa se mi dozdeva, da smo pri tem nekoliko popustljivi, morda celo dvolični. Na eni strani od voditelja zahtevamo vse zakramente uvajanja, pa razno razne taborne šole, na drugi strani pa se nam ne zdi prav nič problematično, če voditelj ne zmore narediti 20 sklec ali preteči 3 km v nekem doglednem času. Bo pa bolj za banse in kateheze … 

Pa je vera, ki ima edina jasen kriterij, sploh preverljiva? Ali ni lažje izmeriti Cooperja in indeks telesne mase (ITM)? Trdim, da sta obe področji enako pomembni. Zakaj torej prvo zahtevamo, drugega pa ne? 

Prav se mi zdi, da ima voditelj zakramente. Prav in edino logično je, da gre vsako nedeljo k maši, da je sposoben pripraviti besedilo za postajo križevega pota ali dober uvod v očenaš. Popolnoma enako težo pa dajem tudi temu, da voditelj preteče kak kilometer ali dva, da naredi 20 sklec in za vzpon na hrib ne potrebuje več, kot predvideva časovnica. Kako bo sicer kredibilno naložil IV-ju 10 sklec, če jih sam niti 5 ne naredi? Kako lahko volčiču reče, da je prošnja : »Prosim za skavte.« zanič, če sam postajo križevega pota prepiše iz interneta? Kako lahko od zastavonoše zahteva, da pri povzdigovanju dvigne zastavo v pozdrav, če sam ob nedeljah (ako je slučajno pri maši) gleda nekam stran? 

Potem so tu še skavtske veščine … voditelji kar pozabimo, da smo čisto navadni skavti in se prelevimo v načrtovalce. Da voditelj ne pozna niti 5 vozlov, da ne upa s sekiro ošpičiti kola? Da ne mara spati v bivaku, se zbuditi ob nemogoči uri in iti v hribe ali pač nekam na izlet? Tako samoiniciativno, ne v okviru skavtov. 

Večkrat sem že razmišljala, kako bi vse to preverjala. Kakšne kriterije bi postavila za svoj SKVO? Najraje bi uvedla športno-skavtsko-vzgojni karton za voditelje. Kar na državni ravni☺.

Zberemo podatke o zakramentih, Cooperju, ITM-ju,  vozlih, ki jih voditelj obvlada, o tem ali vsaj enkrat letno prespi sam v gozdu in potem glede na rezultate voditelje razdelimo po vejah, pa po funkcijah … enim pa se enostavno zahvalimo za sodelovanje. 

Ampak tako ne gre. To ni nobena skavtska metoda. Tudi ni to noben zgled, da bi se kje prijel.

Edina rešitev je, da smo pozorni nase. Da sami od sebe zahtevamo več. Da spremljamo svoje močne in šibke strani in se poskušamo izboljšati. Da treniramo. Vse. Od molitve, vozlov, orientacije, do teka in sklec.

In potem stegovodja ne bo imel več težav s sestavo ekip. In nikomur se ne bo treba zgolj zahvaliti za sodelovanje. 

Mogoče sem naivna, ampak morda bodo potem postopno postali do sebe kritični tudi na drugih, pomembnejših položajih. In bodo začeli trenirati. Vse. In predsedniki ne bodo imeli več težav s sestavo ekip.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi stališče Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov ali uredništva portala SkavtNET.