SkavtNET

Janez Kobal, Modri n. delfin (Avtor: osebni arhiv)

Sem Cerkev v skavtstvu in sem odgovoren skupaj z drugimi za skavtstvo v Cerkvi. Ko rečem Cerkev, mislim na definicijo II. vatikanskega koncila, ki pravi, da je Cerkev neke vrste zakrament: Zato je Cerkev v »Kristusu nekak zakrament, to je znamenje in orodje za notranje zedinjenje z Bogom in za edinost vsega človeškega rodu«. Obenem je Cerkev »znamenje in orodje polne uresničitve te edinosti, ki mora še priti« (KKC 775). Sem Cerkev v skavtstvu, sem vidno znamenje nevidne Ljubezni. Da, Božje Ljubezni. Ta ljubezen je od Boga pa tudi od Cerkve. Sem vidno znamenje materinskosti Cerkve, kot bi dejal papež Frančišek: »To je Cerkev, ki jo vsi ljubimo, ki jo jaz ljubim: mati, ki ima v srcu dobro svojih otrok, in je sposobna zanje dati svoje življenje. Ne smemo pa pozabiti, da Cerkev nismo duhovniki ali škofje, ampak vsi mi. Smo sinovi, a hkrati matere drugih kristjanov. Skupaj smo Cerkev. Kolikokrat ne pričujemo za to materinstvo, zato prosim Marijo, naj nas nauči imeti materinski odnos do naših bratov, s sposobnostjo sprejeti, odpustiti ter širiti zaupanje in upanje.«
Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov dojemam kot Cerkev. Mogoče je ta Cerkev premalo petrinska, strukturirana, cuckasta in ubogljiva in preveč pavlinska, gibljiva in žuboreča s potoki, krhka in prilagodljiva kot so šotori. Je pa Cerkev v skavtstvu zelo občutljiva za socialni nauk Cerkve, za človekove pravice, za mir na svetu in odprta Svetemu Duhu, ki veje nad globinami in med šotori in v krošnjah dreves. Je živa in daje živost. 

Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov razumem kot Cerkev na meji: med krščanstvom in poganstvom je lahko zid, lahko pa je most »da bi bil služabnik Kristusa Jezusa med pogani in opravljal duhovniško službo za Božji evangelij, da bi tako pogani postali Bogu prijetna daritev, posvečena v Svetem Duhu« (Rim 15,16). Skavtsvo marsikomu pomeni most, po katerem je vstopil v katolištvo. Katoliško skavtstvo daje dušo in kaže odprtost tudi v mednarodnem prostoru in je mnogim organizacijam in posameznikom most, po katerem lahko vstopajo v svet, ki je posvečen po Svetem Duhu. Vem, da gre za dvosmerni promet na tej meji, pa kljub temu menim, da ni dobro podirati mostov, ampak na naši, cerkveni strani pripraviti prostor, v katerem bo smiselno in zanimivo ostati, ali se vsaj vračati. 

Na vprašanje, ki so mi ga zastavili pretekli teden: »So katoliške skavtinje in skavti še katoliški?« odgovarjam zelo zamišljeno: Sem jaz še katoliški? Je Cerkev, ki podira mostove in zavrača komunikacijo, še katoliška? So papež Frančišek, sveti Janez Pavel II. in II. vatikanski koncil še katoliški? Vsi namreč zagovarjajo, da je krščanstvo zakrament odrešenja za svet, ne samo za kristjane (člane) znotraj institucije. To je težko reči, ampak vseeno: Je Kristus še katoliški, ko pravi: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu« (Mr 16,15)? Da, sem zamišljen. Vem, da so Kristusovi standardi previsoki in da sem vsaj jaz premalo katoliški. Menim, da smo tudi drugi duhovniki, ki smo v službi skavtov, premalo katoliški. Drugih duhovnikov in škofov ne bom sodil, saj ne vem, kako se počutijo. Jaz bi bil rad bolj Cerkev, katoliška in apostolska. Kot duhovnik in kot skavt »pri svoji časti obljubljam…« 

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi stališče Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov ali uredništva portala SkavtNET.