Skavtsko srce: Romanje v Madrid s kolesom
Rok Pisk (Avtor: Rokov Facebook profil)
Ta članek torej govori o poti. O romanju, o poti, ki izčrpa telo, a okrepi duha. In to romanje je bilo zame doslej najdaljše: 20 dni na kolesu, dobrih 2500 kilometrov, 4 države, tisoč doživetij … in, hvala Bogu, nobenega defekta :)
Zakaj na tako dolgo pot?
Skoraj 10 let po začetku moje skavtske poti je bilo to romanje zelo na mestu: kot priložnost za poglobitev vere, kot praktični preizkus skavtskega znanja, kot srečanje s samim seboj, kot odvajanje od zasvojenosti z udobjem, kot izkušnja poti … In za vse to je bilo na poti res dovolj časa in priložnosti. Še danes, več kot tri mesece po povratku domov, za menoj prihajajo misli, izkušnje, doživetja, ki so med vožnjo po razbeljenem asfaltu počasi pronicale v notranjost, ne da bi se tega zavedal.
Izziv
Bil je izziv. In izzive imamo skavti radi, a ne? :) Pa ne le to, da prekolesariš takšno razdaljo – vrtenje pedal ti namreč počasi postane skoraj tako samoumevno kot dihanje – ampak, da se podaš v neznano. Da zjutraj ne veš, kje se boš ustavil za kosilo, kaj šele, kje boš spal. Pa se je vedno našel prostor. Običajno pa še kaj za povrh: večerja, prijeten klepet, spodbudne besede. Dobrota ljudi te večkrat pusti brez besed …
Molitev
Romanja pa ni brez molitve. In na taki poti ta postane precej drugačna. Od neke začetne prenapolnjenosti z jazom se kilometer za kilometrom vse spreminja: kot telo prazni zaloge kalorij, kot se prazni glava pri brcanju skozi pusto špansko pokrajino, tako se tudi duh osvobaja. In tako sem kakšen večer obsedel v cerkvi in preprosto bil tam. Prazen, izmučen, ko bi rad jokal, pa ne gre … Vendar pa ravno v tej izpraznjenosti Gospod deluje.
Srečanje in ponos Slovencev
Srečanje s papežem na letališču Cuatro vientos. Menda milijon in pol mladih, oblaki prahu, sredi katerih so vihrale zastave vseh mogočih držav sveta. Tudi slovenske. Pa sem se vprašal, koliko smo kaj dejansko zavedni Slovenci? Z Gregorjem, s katerim sva skupaj opravila dolgo pot, sva naredila preprost preizkus: šla sva do bližnje skupine slovenskih romarjev in jih ogovorila: »Hi! Where are you from? Slovenia? Slovakia? Where is Slovenia? In Afrika?« Pa sva hitro opazila, da imamo Slovenci nekakšen kompleks manjvrednosti, skoraj občutek krivde, ker smo tako majhni … Namesto da bi ponosno povedali, da smo Slovenci. Namesto, da bi tiste, ki ne vedo, kje je Slovenija, poslali pogledat v šolski atlas :)
Na poti nisi sam
Na vsej poti pa mi je bila v veliko oporo zavest, da na poti nisem sam. Da me spremlja kup prijateljev, večinoma iz skavtskih vrst :). Vsi lajki, komentarji, sms-i in molitve … Vse to je bilo v veliko spodbudo sploh v tistih - notranje in zunanje - puščavskih urah Francije in Španije.
Naj zaključim. Leto dni pred odhodom sem le sanjal o Madridu. Toda te sanje so se uresničile: ja, bilo je treba vložiti napor, tvegati, se podati na pot. Ampak, ti rečem: SPLAČA SE!
»Tud jest sem skavt, tud jest grem naokrog, tud jest sem zunaj in uživam to noro pot …«
Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov ali uredništva portala SkavtNET.
