"Samoposebiumevnost" in hvaležnost
Na poti (Avtor: Aleš Čerin)
Je že tako, da nam marsikaj postaja samo po sebi umevno. To, da zjutraj priteče iz pipe čista voda za pitje, pa še to, da je voda topla, da se lahko umijemo, to da skoraj v miže zjutraj sežemo v hladilnik, ki je poln dobrot. Še bi lahko našteval, saj še nisem prišel niti do sredine dneva ...Ali je to res kar samo po sebi umevno? Ali ni za vsemi temi darovi cela veriga ljudi, ki skrbijo za vse to. Še več, ali nam ni vsega tega omogočil Bog?
Kaj je hvaležnost?
Hvaležnost je po Wikipediji “pozitivno čustvo potrjevanja ugodnosti, ki jih je (ali jih bo) nekdo prejel”. Suhoparno. Sam bi rekel, da je hvaležnost najprej zavedanje vseh mogočih, tudi zelo samoumevnih, od Njega danih ugodnosti, ki jih je treba dobesedno (kar v tem primeru pomeni “z besedami”) stalno potrjevati. Kar naglas. Kako poredko se spomnimo, da bi naglas izrazili hvaležnost: ljudem in Njemu! Kar ne gre nam z jezika.
Skavti, možnosti, ki jih imamo in hvaležnost
Skavti gremo večkrat v naravo, kajne? V Ljubljani se na primer lahko kar usedemo na avtobus mestnega prometa, se peljemo do končne postaje (npr. 13 ali 5) in že smo v neokrnjeni naravi. V drugih manjših krajih imate neokrnjeno naravo še bližje. To na primer na Nizozemskem sploh ni mogoče. Odpeljati se morajo vsaj nekaj 100 km (večinoma do Belgije), pa še ni tako lepo kot pri nas. Gozdov samo za vzorec, hribov pa tako in tako nimajo. Ko sem gostil v Sloveniji skavtsko prijateljico iz Nizozemske, se ni mogla načuditi možnostim, ki jih Slovenija nudi. Stalno je vzdihovala...
Zadnjič ko smo bili na dolgi poti, ko smo 8 dni “vandrali” po Loški planinski poti, ko sem imel časa za premislek “na odmet”, ko sem opazoval lepoto Stvarstva in možnosti, ki nam jih daje, si nisem mogel, da ne bi bil hvaležen. Da ne bi pri sebi zapel Sončne pesmi. Pa naj kar naštejem nekaj zadev za katere sem bil hvaležen na poti:
- za zmožnost premikanja, da sem zdrav, da lahko hodim in to tako dolgo,
- za sopotnike, s katerimi smo skupaj hodili,
- za dobre ljudi, ki smo jih srečevali in ki so me navdihovali s svojo modrostjo in odnosom do življenja,
- za zelene gozdove, travnike, pašnike, rastlinje in živalstvo,
- za možnost pitja čiste vode iz studencev, ki jih bilo povsod dovolj,
- za možnosti prenočišč, ki so nam bile vedno znova dane, da smo se lahko odpočili,
- za ženo, ki me je čakala doma, spodbujala in ni nergala,
- za lepoto jutranjih vzhodov in večernih zahodov, ki smo jih občudovali.
Saj se na prvi pogled zdi, da je tole kar naštevam, vse “samoposebiumevno”, da so tega itak deležni vsi. Ma ja!
