SkavtNET

(Avtor: arhiv avtorja)

Prošnjo za tako držo dobro zaobjame molitev:

O Bog, daj mi moč, da sprejmem tisto,
česar ne morem spremeniti,
daj mi pogum, da spremenim tisto,
kar lahko spremenim,
in daj mi modrost, da razlikujem to dvoje!

Ob vsaki težavi tako lahko krepim:
• zavedanje, kdo v resnici sem
• zaupanje, da Bog vodi moje življenje
• pogum za soočenje s težavami
• hvaležnost

Kdo sem?

Vse duhovnosti na svojstven način govorijo o tem, da tega ne vemo, da spimo in se ne zavedamo svoje prave identitete. Jezus nam je povedal, da smo božji otroci, s tem pa bratje in sestre med seboj. Kaj to pomeni? Pomeni, da sem dragocen/a ne glede na to, kaj se mi dogaja, kaj čutim ali mislim. Božji sin ali božja hči sem in to nikdar ne pade. Moja življenjska zgodba je pomembna in neprimerljiva, če jo sprejmem, me Bog v njej vedno oblikuje po svoji podobi. Ustvarjen/a sem za večnost. Lahko zavržem to dostojanstvo, toda še vedno me bo objemala Očetova ljubezen v hrepenenju, da se vrnem. (prilika o Izgubljenem sinu).
Druge in stvarstvo lahko sprejmem v edinosti šele, ko sem sprejel/a, da sem od Boga neskončno ljubljen/a. Ta Odnos  me pelje v vse druge odnose v Ljubezni. Se to bere kot osladna fraza? Lahko da, saj beseda ljubezen doživlja toliko zlorab, da je za mnoge izgubila svoj pravi pomen.

Ali Bog res skrbi zame?

Ja, skrbi, bolj kot za lilije na polju ali ptice neba. Mt 6,25-34 Vsak trenutek me diha in mi je blizu. Problem je, ker tega ne sprejemam in ne ozavestim. Pri tem mi lahko zelo pomaga molitev Eksamna.
V tej molitvi zvečer, potem ko se povežem z Bogom, pregledam svoj dan in se zahvaljujem za vse dobro, ki se je zgodilo. Potem se odrečem vsemu slabemu v tem dnevu in na koncu izročim jutrišnji dan v božje roke. Zlahka vidim, da je dobrega vedno več, čeprav se slabo bolj napihuje in mi s tem krade držo hvaležnosti. Ta naravnanost me odpira k zaupanju, da  Njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu. Rim 8,28 in da se bodo tudi težave, ki se mi trenutno zdijo nepremostljive, strašne, težke, izkazale dobre za mojo osebnostno in duhovno rast.

Pogum ali strah?

Na to, ali se težave pojavijo in kakšne, ne morem vedno vplivati, lahko pa izberem, kakšno držo želim zavzeti. Pogumno soočenje mi bo prineslo mir, strah in bežanje od problemov pa nemir.

Današnji  način življenja nam prinaša mnogo nepotrebnih skrbi, težav, frustracij in zahtev, ki nas spravljajo v stres. Stres je naraven odziv telesa na dogodke, ki nas ogrožajo in spravljajo v strah pred tem, kaj bo, če ne bomo zmogli, če se bomo osramotili, če bomo lahko zdržali napor ipd.
Namen stresnega odziva je, da nas ščiti pred nevarnostmi. V normalnih okoliščinah nam omogoča, da smo osredotočeni, motivirani in pozorni in da se hitro odzovemo na dražljaj (npr. da pritisnemo zavoro in se izognemo avtomobilski nesreči).
Po določenem času pa lahko pride do tega, da nam stres ne pomaga več, ampak postane resna grožnja našemu zdravju, počutju, produktivnosti, odnosu z drugimi ipd. Stres slabi imunski sistem in podre skoraj vse sisteme ravnotežja v telesu in omogoča idealne okoliščine za razvoj mnogih bolezni (depresija, srčna kap, rak …). Stres ali svetopisemsko strah je eden naših največjih sovražnikov. Ni čudno, da nas Gospod tolikokrat opogumlja z besedami:
“Ne boj se, samó veruj!” (Mr 5,36), “Nič se ne boj tega, kar ti je pretrpeti.” (Raz 2,10) "Nikar se jih ne boj, saj sem jaz s teboj, da te rešujem, govori Gospod" (Jer 1,8). "Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si ti z menoj" (Ps 23,4).

Biti hvaležen/a

Hvaležnost me postavlja v držo čudenja nad božjimi deli v mojem življenju. Prepoznavam jih in se zahvaljujem. Zavedam se, da mi je vse dano, da je vse dar. Ne jemljem si zaslug, ampak hvalim Boga. Hvaležnost je najmočnejše zdravilo proti depresiji. Spomni me na to, da je vedno več stvari, ki se jih lahko veselim, kot pa tega, kar me spravlja v potrtost. Ko sem hvaležen/a za vse, kar sem v obilju prejel/a in prejemam v svojem življenju, potem mi veselje nad tem odpira srce, me varuje zamer in stori, da deležim Božje usmiljenje, da zmorem odpustiti vsem, ki so me ranili oz. prizadeli. Hvaležnost vzbudi širokosrčnost, se pravi, sprejmem lahko več Božje ljubezni, ki jo potem spet delim, podarjam.  Ko gojim hvaležnost, me težave ne podirajo, ampak postanejo izziv in priložnost za spremembo.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi stališče Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov ali uredništva portala SkavtNET.