Odprimo skavtsko knjigo
Spominjam se Viharja upanja – vseslovenskega tabora skavtskih voditeljev. Bil sem v tropu za pripravo tega dogodka. Ko smo prispeli v Slovensko Bistrico, je veliko tehničnih stvari bilo nedorečenih. Naš trop se je samorganiziral in začeli smo krpati luknje in delati še vse tisto, kar so bile naše naloge. Vsak član je prepoznal potrebe in odgovarjal na njih. Spomnim se sebe, kako sem deloval kot, da bi bil v toku. Zgodaj zjutraj sem vstal in pozno zvečer šel spat. Vmes pa dela kot stroj, ne da bi bil sploh utrujen.
Spomnim se Kristjana, ki je cel večer zlagal in spenjal fotokopije in spomnim se Matjaža, ki je naredil vse, kar sem potreboval za Praznik žetve. Izjemni ljudje, izjemna odgovornost, izjemen dogodek in izjemni občutki.
Po dolgih letih sem Matjaža zopet srečal. Na Facebooku. Kar z nekaj ljudmi iz Viharja sem povezan na tem socialnem omrežju. Kaj to sploh pomeni? Včasih koga potrepljam (poke) ali pa komentiram kakšno njegovo dejavnost oziroma fotografijo in potem se že skoraj ustavi. In to so ljudje (tako na Facebooku kot tudi zunaj njega) s katerimi sem ustvaril nekaj mojih največjih dosežkov in smo skupaj bili fantastični timi. In nekaterih nisem srečal že več let. Niti na Facebooku ne.
No, Urško sem povabil kot gostjo na tabor Zoisovih štipendistov, z Matejem sodelujeva pri projektu razvoja izobraževanja za mladinske delavce. Kje pa sta Ana in Rudi iz veje PP, pa Marjaliza iz POPR-a, Peter in Ivana iz skupnega PP tabora v Posočju, Julija iz toliko skupnih skavtskih poti, fantje in dekleta iz IO-ja, Boštjan in ekipa iz SKVO-ja. Še Milena se je v zadnjih mesecih izgubila. Pravzaprav bi lahko našteval do jutra.
Na Facebooku so ti 'moji' skavti izgubljeni. Odprl bom 'Skavtsko knjigo' in po malem začel odkrivati neko pozabljeno mrežo. En skavt na mesec – vsaj en. Verjamem, da lahko nastane kaj zanimivega in lepega, da lahko zopet naredimo kaj skupaj. Dva, trije, pet ali deset. Ne nujno v skavtskih vodah. Morda v poslovnih, družbeno odgovornih, političnih, karitativnih ali kakšnih drugih vodah.
„Se spomniš trenutka, ko prvič si ogenj prižgal ….“ Vsaj malo še gori. Priložnost, da naložimo novih drv je seveda odprta.
Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov ali uredništva portala SkavtNET.