SkavtNET

Tjaša Sušin (Avtor: Osebni arhiv)

Oh, smešna je ta naša pestrost sivih celic. In precej bolj komično je, da imajo vedno tisoče vprašanj tisti, ki so trdno prepričani, da Bog ne obstaja. Hkrati pa trdno prepričani, da vsi »cerkveni obiskovalci« verjamejo, da je Bog ustvaril svet v sedmih dneh. Nisem teolog, evolucionist, kreacionist … pa tudi še marsikaj drugega ne. Zato se ne bom zapletala v strokovnost najožjega pomena, ki nam je včasih tako tuja, pa si je vendar vsi želimo. Kako pa nam je tuja teorija evolucije? 

In kako daleč nam je Bog? Kdaj se nas dotakne? Ali verjamemo, da se je človek razvil iz prednikov ali ga je Bog ustvaril? 

Aha, tu se pa najbrž zatakne. Pa se mi ne zdi tako. 

Moji vrli kolegi iz faksa in nekaj prijateljev, ki so zvesto proti, me včasih postavljajo pred dejstva biologije in dejstva, ali bolje rečeno vprašanja, vere. Sprva sem se ob tem počutila tako majhno. Z vprašanjem »Bog, zakaj mi to delaš?«, ko pa vendar pričujem v kar verjamem in sem, kar sem. »Bog, zakaj se hecaš z mano? Ne znam odgovoriti na tisoč vprašanj … In tako drugačno se počutim.« Drugačnost, beseda, ki sproži milijon asociacij. Še danes se počutim drugačno, ampak sem na to ponosna. In ob vsem tem sem spoznala, da znam odgovoriti, odgovoriti s srcem. 

In tako čudaško sem se počutila nekoč v predavalnici, ko je profesorica mikrobne ekologije ravno govorila o črni nadležni plesni, ki napade kruh, če ga uživamo prepočasi. Dejala je: »A mogoče veste, kako se v cerkvi reče tistemu, s katerim se poškropi z vodo? Tako se reče tudi glivi.« Še ni dobro končala, ko vsi vprašujoče: »Tjaša?« Oh, pa smo spet tu. Izpostavljena, drugačna, čudaška. Pa vendar,  sem se le nasmejala. Leto poprej pa vprašanje nekih bioloških prispodob iz Stare zaveze. Med izpitnim obdobjem stopim v avlo naše čudovite zgradbe, ko nekaj ljudi stopi proti meni in povpraša po odgovoru. Človek se pač mora od srca nasmejati. 

Hvaležna sem za to »označbo« pa tudi za tisoč tovrstnih vprašanj, ki mi ne pustijo, da v svojem življenju zaspim. Si upaš biti to, kar si? S ponosom poveš, da si skavtski voditelj? Kaj pa, da je On naš Stvarnik? 

Aha, tu se pa že spet zatakne. 

Nekega dne me je sošolka in res dobra prijateljica vprašala: »Ampak, kako verjameš v evolucijo, če pa verjameš v Boga? Kako je lahko Bog potem Stvarnik?« O tem, da res verjamem v Boga, ni bilo dvoma, ker me pozna kot lasten žep in sem vesela, da sprejema ta del mene, ki je pravzaprav večina. A vedela je, da mi tudi teorija evolucije ni tuja. Takrat sem upala, da se mi ne zatakne. Odgovorila sem, s srcem. 

Evolucija, ki pomeni spreminjati se, je dejstvo. Mar ne? Vsi fosili, vsa odkritja in spoznanja … Kdo ne bi verjel? Res verniki verjamemo, da je v sedmih dneh nastalo vse? Morda. A na drugačen način. To je zgodba. Ampak tega ljudje, ki jim je Sveto pismo kup papirja, ne vedo. Pa ne zato, ker jim ne bi bilo povedano, temveč zato, ker niso želeli slišati. Pa tako radi imamo zgodbe. Zgodbe, ki v sebi skrivajo resnice. 

Verjamem v evolucijo, kakopak. Dogaja se in smo del tega procesa. V evoluciji se skriva edinstvenost, se skriva boj in preživetje. Življenje. Verjamem v Boga. V življenje in v dušo. Nekaj več. »In kako si potem to predstavljaš? Kako gre to skupaj?« Oh, prečudovito. Verjamem, v teorijo velikega poka, zanimivo je moglo biti. In verjamem, da se je življenje začelo v vodi ter počasi splavalo na kopno. Verjamem, da je ameba živela preprosto, pa vendar ji ni bilo lahko. Vse to je res, življenje je nastajalo, postopoma. Se kompliciralo kot se komplicira življenje posameznika, ko pozabljamo biti otroci. Bog pa je nad vsem tem. Razumeš? Bog je tisti, ki je že od nekdaj. Dodal je svojo energijo, svoj čarobni prah, vpihnil je dušo v življenje, lepoto stvarstva. Nekako tako si to predstavljam. On je zraven, v vsej svoji veličini. Vem, da verjetno težko razumeš, ker moraš čutiti. A tega ne začutiš kar tako, čez noč. 

»Ampak, kako lahko verjameš v nekaj, kar ne vidiš? Za kar ne obstaja dokaz?« »Hm … Si prepričana, da ne? Veš, verjamem, da je On tisto nekaj, nekaj več. Nekaj, kar povezuje vse med seboj. Si predstavljaš en prehranjevalni splet? No, tam vse deluje, ko je stvar uravnovešena. Si predstavljaš človeške duše? Kdaj pa tam vse deluje? Takrat, ko vlada sočutje? Ljubezen? Mir? Zaupanje? Predanost? Večna uganka. Pa vendar, draga moja, morda ga ne vidim neposredno. Čutim pa … čutim, da je blizu. In vidim ga včasih tudi v tvojih očeh. Zakaj pa ti verjameš v ljubezen in v prijateljstvo? A to vidiš? Vidiš stvari in ljudi. Čutiš pa tisto kar se zgodi, odnose. Nekaj več.« 

Gledala me je in vem, da še vedno ni razumela na takšen način, kot jaz, vseeno pa sem v očeh videla, da je spoznala, kako globoko seže moje prepričanje, kako je prepleteno in hkrati razdvojeno. Prepleteno, ker goreče verjamem, razdvojeno, ker mnogokrat odgovarjam. S srcem. 

Kako pa si ti predstavljaš ta kaos? 

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi stališče Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov ali uredništva portala SkavtNET.