Na križišču poti
Ob spominih na svoje najbolj aktivno skavtsko obdobje in dneve ter noči preživete zunaj mestne betonske džungle, se mi v spomin preslika veselje in radost, ki smo jo doživljali v skupini z močnimi osebnimi vezmi, iznajdljivost in navihanost tistih, ki so nam bili zaupani v vodenje, odločnost in odgovornost s katero smo ustvarjali program, vzgajali in organizirali različne aktivnosti.
Misli se mi vedno vračajo v skrite kotičke Slovenije, ki jih nikoli ne bi odkrivali, če ne bi peš prehodili po dolgem in počez čez gozdove in ravnice te dežele. In spomnim se, da smo vsako aktivnost začeli s križem in kratko katehezo, morda le drobno mislijo, z odlomkom iz Svetega pisma. Tako kot v tej kolumni.
ZSKSS je v svojih otroških letih hitro vzplamtela v trdno organizacijo z maloštevilnim članstvom, ki pa je hitro naraščalo, s tem pa se je utrjevala tudi vloga organizacije, kot pomembne vzgojne institucije za mlade v Sloveniji. Z rastjo in razširjanjem lokalnih enot je kasneje postajala vse bolj pomembna tudi struktura organizacije, vodenje in organiziranje. Ob vsem tem pa je skavtstvo v teh okvirih vseskozi predstavljalo varen, ustvarjalen, brbotajoč prostor oblikovanja osebnosti za vsakogar, ki je tudi sam s spodbudo voditeljev in staršev tako želel.
To pa je bila pogosto tudi kritika. Tudi zunanja. Češ, da je skavtstvo le vata, da ni slika realnega sveta. Da je sodoben svet surov in da taka vata in ugodno okolje vzgajata pomehkužene osebnosti, posameznike, ki se niso sposobni spopadati z izzivi vsakdanjega realnega, krutega sveta. Verjetno je res stresno in konfliktno v pluralnem, mnogo-dimenzionalnem zahodnjaškem načinu življenja ločiti zrna od plevela, mnogim tudi ne uspe in jih tok potrošniško materializiranih odnosov potegne v vrtince temnih globin osamljenosti ali nezdravih odnosov ter načina življenja… Je to alternativa?
Če sprejmemo kritiko, da je skavtstvo vata, ki oblikuje infantilne, neodločne ljudi, potem lahko poenostavljeno posplošimo, da je vzgoja za temeljne vrednote, ki gradijo, oblikujejo in ohranjajo naše skupnosti neresna in dejanje naivnega razmišljanja.
Če pa se ozremo okoli sebe, bomo hitro ugotovili, da nimamo razloga, da bi nasedli skušnjavam takih kritik in misli. Kljub temu, pa je potrebno toliko iskrenosti in zaupanja, da si priznamo na podlagi česa lahko gradimo skavtsko skupnost, ki se ne bo zapletla v pasti sodobnih tržnih prijemov potrošniških mladinskih stilov in ideologijo trgovanja z čustvi ljudi. V kolikor to ne uspe, bodo tudi omenjene kritike lahko postale upravičene.
Skavtstvo je igra in je tudi odgovorna igra. Leta otroškosti so prerasla v leta pobudništva in leta pobudništva so prešla v leta soočenj. Še vedno me navdušuje, ko pogledam nazaj in vidim kaj vse je nastalo in še vedno nastaja, koliko obrazov se je srečalo in tudi razšlo pa vseeno ohranilo iskrice v očeh. Koliko pomembnih dogodkov se je zgodilo, ki niso odmevali le v Sloveniji in koliko preprostih a globokih sporočil je doseglo tudi najbolj osamljene.
Prihaja čas, ko bo potrebno pogledati z ogledalom, v uganki, kot pravi Sveti Pavel v odlomku iz Pisma Korinčanom. Ko bo pogled iz obličja v obličje pogoj za to, da bomo lahko videli tudi to kar se dogaja okoli nas in se dejavno vključili v širše družbeno življenje. Prihaja čas, ko bo morala organizacija z notranjo trdnostjo dejavno oblikovati področje mladinskega dela in bo predstavljala pomemben element oblikovanja širših skupnosti na vseh ravneh.
Primoz Ferjančič je nekdanji načelnik ZSKSS in stegovodja stega Ljubljana 3. Bil je odgovoren za Luč miru iz Betlehema in voditelj tabornih šol na različnih ravneh.
Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža mnenja nobene skavtske organizacije.