SkavtNET

Skavtska rutka-znamenje obljube (Avtor: Aleš Čerin)

Praktično skozi vso svojo dosedanjo skavtsko pot sem poslušal stavek: »Skavtstvo ni le prostočasna dejavnost ampak način življenja.« Kljub temu, da sem se s to trditvijo vedno strinjal, si nisem mogel kaj, da ne bi ob njej vsaj delček mojih možgan tudi podvomil: »Po čem pa se pravzaprav skavtstvo razlikuje od drugih prostočasnih dejavnosti? Kje sploh je meja med prostočasno dejavnostjo in načinom življenja? Kakšno mesto moram torej dati skavtstvu v svojem življenju?«

Odgovor, ki sem ga ponavadi dobil, je bil: »Skavtstva ne živimo le na skavtskih aktivnostih ampak v vsakem trenutku. Skavti smo vse skozi.«

Toda: mar ni tako z vsako stvarjo, ki te močno prevzame? Mar o dobri knjigi ne razmišljaš tudi, ko je ne bereš? Mar o športu, s katerim se ukvarjaš in ti povzroča veliko veselja, ne govoriš s kolegi tudi izven časa treningov? Mar torej ne postane vsaka prostočasna dejavnost več kot le to, ko in če te enkrat resnično prevzame?

In še: v primeru, da priporočilo o skavtstvu kot načinu življenja vzamem zares: naj bom bolj skavt kot na primer športnik? Seveda, moram biti! Naj bom bolj skavt kot na primer Ljubljančan? Seveda! Naj bom bolj skavt kot katoličan? »Ježeš marička, to pa ne!« bi se ustrašili nekateri moji »vzorniki«. Biti katoličan – to je pa že bolj resna zadeva! Bog ne daj!

Morda izgleda kot provokacija, a zame osebno je vprašanje resnosti skavtstva postalo življenjsko pomembno v letih 2000 - 2002, ko sem se kot absolvent Fakultete za računalništvo in informatiko odločal o svoji nadaljnji poklicni in globlji življenjski poti. Srce mi je igralo za skavtstvo in podobne reči, v tem bi želel ostati kar za vse življenje. Vse okoliščine pa so na videz kazale drugam, po ustaljenih poteh – diplomirati in se dobro zaposliti, vendar!

Tudi vsi zgledi tistih, ki so prej govorili, da je skavtstvo več kot le prosti čas, mi pri tej odločitvi niso kaj dosti pomagali. Večina teh je namreč »dozorela«, pustila aktivno skavtstvo in šla novim izzivom naproti. Najbrž še vedno mislijo, da je skavtstvo več kot le prosti čas ... vsaj bilo. V nekem življenjskem obdobju, pač. Zdaj pa ni niti prosti čas več.

Po letu in pol oklevanja, občutkov nemoči in tudi molitve sem se tistega, zame zdaj že davnega leta 2002, vendarle odločil: izbral bom nestandardno pot. Najbolj kreativnih ur svojega življenja (vsak dan od 8h do 18h) ne želim zapustiti računalništvu ampak skavtstvu in z njim povezanimi dejavnostmi. V sferi mladinskega dela, neformalne vzgoje mladih, odgovornega državljanstva, skrbi za »pustiti ta svet boljši, kot sem ga prejel«.

Možnosti za zaposlitev so bile minimalne. Mnogi skavti so mi dejali, da sem nor, ko sem jim še po nekaj letih povedal, da s sedmo stopnjo izobrazbe še vedno delam za praktično minimalno plačo in po 10 ur na dan. A tolažila me je misel na to, da sem skavtstvo izbral za več kot le prosti čas. Da se uresničujem tam, kjer se res čutim »duhovno doma«.

Po osmih letih že ne izgleda več vse tako noro. Vztrajnost me je pripeljala v položaj, ko je za mojo eksistenco dobro poskrbljeno, ob tem, da »v službi« še vedno delam stvari, ki bi jih z veseljem delal tudi v svojem prostem času. Sliši se idealno, a pot do tega stanja se je mnogim vendarle zdela nekoliko nora. »Skavtstvo je pač vzel nekoliko preveč resno,« so dejali.

Zakaj prav o tem v svoji prvi kolumni na SkavtNET-u? Na tej svoji poti »nevladnega aktivista« sem spoznal mnogo ljudi vseh nazorov, ki so bili v nekem trenutku za svoje vrednote pripravljeni spremeniti svoj življenjski stil, ga podrediti zavestni odločitvi za »nekaj boljšega« in v tem vztrajati do konca. Ti ljudje vidijo, kam gre svet, zato se na svoje načine trudijo prispevati k temu, da tja vendarle ne bi šel. Ob tem mnogi vedo, da ne morejo narediti veliko – a dovolj je, če temu cilju podredijo svoja življenja.

Gre za ljudi vseh nazorov. A na tej »nevladni sceni« je večina takšnih (sicer izredno dobrih ljudi), ki Boga ne poznajo osebno. Pa vendar so šli iz standardnih okvirov in se trudijo.

Ob tem se sprašujem: »Koliko ljudi, ki jih Bog ni nagovoril, je pripravljeno svoja življenja darovati za plemenite vrednote! Le kaj šele On pričakuje od nas, ki nas je preko skavtstva nagovoril, kdaj spravil tudi v jok in nas poklical osebno? Koliko smo pripravljeni takšne klice k spreobrnitvi slišati in jih uresničevati? Koliko resno smo se pripravljeni v življenju iti skavtstvo, solidarnost, čut za drugega, odgovorno državljanstvo, skrb za boljši svet?«

Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža mnenja nobene skavtske organizacije.