"Easy mode"
J. E. K. (Avtor: Osebni arhiv J. E. K.)
Takoj sem se hotel oglasiti in reči: "To je to. Za take smo skavti, da jim damo nekaj za delat". Pa sem se hitro ustavil. Pravzaprav mi, skavti, nismo pripravljeni na otroke, ki nas najbolj potrebujejo. V svoje vrste vabimo predvsem tiste iz urejenih družin, ki imajo cel kup idej, kaj delati v prostem času, hodijo v glasbeno šolo, na razne krožke… in si dostikrat težko sploh vzamejo čas za skavte. Otroke, ki nas dejansko ne potrebujejo. In to so otroci, s katerimi je lahko delati. Vajeni so discipline, krščanske vrednote že imajo privzgojene in nobena umetnost ni iz takih otrok oblikovati delujoče skupine. Dejansko igramo to skavtsko igro na "easy mode". Pa je to to, kar zmoremo?
Kaj bi bilo potrebno spremeniti, da postanemo organizacija, ki bi privlačila otroke, ki nimajo česa za delati po šoli in bi jim lahko skavti zares koristili? Nimam pojma, lahko zgolj ugibam.
Morali bi dobiti nek "kul imidž", delati akcije, ki bi te mlade privlačile in jih potegnile v dogajanje. To ni nek dogodek Luč miru iz Betlehema (LMB), s katerim si delamo reklamo pri starih mamah (ne narobe razumeti, LMB se mi zdi sicer super zadeva), ampak akcije, ki bi se dogajale na samih dvoriščih naših naselij, med tistimi, na katere ciljamo, oziroma bi morali ciljati.
Prva asociacija večine Slovencev na skavte je: "to so pa tisti, ki molijo", ne pa na primer: "to so tisti, ki so organizirali nogometni turnir za naše naselje", ali "tisti, ki so pri županu dosegli, da smo dobili bmx park". Pa saj smo zadovoljni tu, kjer smo. Zaprti v varne okvire svojih župnij, kjer nas mora podpirati župnik in potem lahko mirno izvajamo svoj standardni program. Izolirani od vsega tega potenciala si ponavljamo: “skavti smo za vse, a niso vsi za skavte”. Pa zakaj ne?
Čeprav sem velik ljubitelj narave, me večkrat obhaja misel, da leskam, vozlom in spalnim vrečam dajemo v programu preveč poudarka. Vsak skavt se definitivno mora znajti v naravi. Glede tega mislim, da se vsi strinjamo. Brez tega skavtstvo izgubi velik del svoje čarovnije. Ampak, ali skavte vzgajamo tudi, da se znajdejo v mestu? Ali jih vzgajamo, da se bodo znašli v življenju? Kdo jih bo naučil, kako si organizirati čas za šolo, kako se učiti? Osnovnošolski učitelji verjetno ne, bodimo realni. Kdo se jim bo pomagal odločiti, katero šolo si bodo izbrali za naprej, jih naučil, kako začeti samostojno življenje (ki ga marsikdo že začne v tem času, ko mi iz klana odslavljamo FIDO-te), jim pokazal vse možne hobije, s katerimi bodo razvijali svoje sposobnosti in dobili ideje, kaj vse je možno delati v prostem času?
Ta področja in še cel kup drugih so pomoje tista, pri katerih bi lahko marsikomu dejansko pomagali. Pa jih niti sami preveč dobro ne obvladamo. Zato je verjetno res najbolje, da ostanemo na "easy mode”, da svojim varovancem beremo duhovne zgodbice, jih učimo rezljati obeske za rutko in pazimo, da se iz svojih vej čimprej znebimo tistih problematičnih in nevernih, ki bi lahko pokvarili še ostale.
Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi stališče Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov ali uredništva portala SkavtNET.
