Dobro nam je in gre na bolje
Fokus na detajle
V zadnjih letih opažam, da struktura Združenja postaja vse bolj raznovrstna. Če smo imeli leta 2000 bolj ali manj nove stege in voditelje brez ali z zelo malo »biti član« izkušnje, imamo danes stege, ki so stari 25 let, in stege, ki bodo stegi postali drugo leto. In vse vmes. Imamo voditelje, ki so se nam pridružili že kot volčiči, in take, ki so za skavte prvič slišali lani. In vse vmes.
Ni več mogoče, da bi z enim dogodkom, smernico ali namenom uspešno odgovorili na potrebe (vsaj minimalne) večine v Združenju slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS). Preprosto, ker imajo naši voditelji po stegih in tropih zelo različne »taglavne« probleme. Naš skupni imenovalec ni več dejanska skupna izkušnja, ampak je to izkušnja biti vzgajan po skavtski metodi.
Zato v tem trenutku pred Združenjem ni enega velikega, z neba jasnega cilja, kot je bil organizirati prvi tabor za voditelje, ampak so številni majhni, a zato nič manj pomembni izzivi. Kot organizacija v naslednjih letih lahko rastemo (v vseh pomenih te besede), če bomo znali določiti in popraviti prave malenkosti na sicer dobro delujočem stroju. Če bomo znali že obstoječe dogodke in aktivnosti narediti tako, da bodo odgovorili na širši krog potreb.
Zakrpajmo luknje
Letos imamo 4550 članov. Največ v vseh 25 letih. Veseli predvsem dejstvo, da je prvič po 10 letih padanja zraslo članstvo v veji PP in da se stvari premikajo na bolje tudi na Štajerskem, kjer smo imeli v zadnjih letih manjšo krizo. To je dobro. Ni pa dobro, da se v Združenju zamenja tako veliko ljudi. Lani jih je na primer odšlo 750 in prišlo 850. Predvsem jih je bistveno preveč odšlo. Po statistiki lahko pričakujemo, da bo približno 150 od teh 850 novincev odšlo že pred koncem tega leta, naslednjih 200 pa ne bo dočakalo svojega tretjega tabora. To je žalostno. Še posebej v luči študij Girl scouting works in Pathway research, ki ju je izvedel WAGGGS in ki sta pokazali, da se učinki skavtstva na člane z dolžino članstva večajo. Vsaj tri leta članstva je nekje tista meja, ko običajno lahko rečemo, da se skavtstvo na človeku pozna.
Si upamo sanjati 20.000?
No, poleg krpanja lukenj lahko člansko rastemo tudi z ustanavljanjem novih stegov in morda tudi s kakšno bolj inovativno obliko članstva. V Sloveniji je približno 150 tisoč osnovnošolcev in približno 70 tisoč dijakov. Od tega jih je samo 3800 skavtov. Prostora za širjenje je več kot dovolj. Mi pa imamo delujoč sistem in metodo, da vsem tem mladim pomagamo, da kakovostneje preživijo mladost in postanejo samostojni, odgovorni državljani in katoličani.
Skavti in Cerkev
To vprašanje se je začelo pojavljati po pridigi nadškofa Zoreta na maši ob 25-letnici. Osebno mislim, da skavti in Cerkev na lokalni ravni (v povprečju) zelo dobro sodelujemo. Večina stegov zastonj domuje v župnišču. Večina stegov ima luksuz vsaj enega duhovnega asistenta, ki se je, kljub vsemu delu, ki ga sicer ima, pripravljen ukvarjati s skavti. V zameno duhovnik dobi predvsem osebno zadovoljstvo ob polnem župnišču mladih, pomoč na kakšnem žegnanju in sem pa tja tudi kakšno jezno mamo na vrata.
Na državni ravni pa je tako, da še vedno sodelujemo prevsem lokalno. Če ste bili na vsaj dveh tabornih šolah, potem gotovo poznate Janeza, Slavka, Branka, Urbana, Mitjo, Simona, še kakšnega Janeza, Iztoka ... Teh cca 15 duhovnikov, ki poleg svoje župnije najdejo čas, da nekaj naredijo tudi za skavte na nacionalni ravni. Hvala vam. In velik priklon.
No, sodelujemo tudi na Medškofijskih odborih za mlade (MOM), Škofijskih odborih za mlade (ŠOM) in večini ostalih posvetov. Samo ne sprašujte po konkretnih rezultatih le-teh.
Žal pravega sogovornika, predvsem ko pridemo do teme, kako mladim približati Jezusa Kristusa, nimamo. Če pogledamo zgornje številke o številu mladih dijakov in srednješolcev v Sloveniji, smo strašljivo majhni. Če pogledamo k sorodnim vseslovenskim katoliškim mladinskim organizacijam, pa smo strašljivo veliki. Smo edini v Sloveniji, ki imamo 1500 mladih, starejših od 16 let, prostovoljno aktivnih na tedenskem nivoju. Ni problem postrgati smetano tristotih in reči "takšni bi morali biti vsi". Problemi in odkloni pridejo z maso. Probleme in odklone lahko rešujemo tudi tako, da jim pokažemo vrata. Skavti za zdaj raje stavimo na moč in karizmo sv. Pavla.
Glede pridige je jasno, da imamo skupne interese. Tudi mi si želimo še naslednjih N-let biti katoliški, biti del Cerkve in mlade peljati po Njegovi poti.
In zdraharji?
V tako veliki skupnosti, kot je katoliška, se bo vedno našel kakšen zdrahar. Še posebej ti ljubitelji kalne vode vzbrstijo v razmerah, ko je zaupanje malo načeto. Mlakužarji, kisle jagode, lažnive tožibabe in podobna golazen. Res škoda se mi zdi, da bi se odločitve in sklepi sprejemali brez realne slike in zgolj na podlagi njihovega mnenja. Na sploh se mi zdi škoda, da bi se z njimi kdorkoli ukvarjal. Namesto tega lahko delamo kaj pametnega. Za take je najbolje, da jim daš mir. Ko se človek umiri, na vrata potrka vest. Pa naj jim takrat Bog pomaga.
Osebni odnos
Osebni odnosi so tisto največ, kar človek dobi pri skavtih. Pravo prijateljstvo, prava ljubezen. Iskren pogovor, dobronamerna kritika. Dober osebni odnos z nekom, ki je že našel Boga, je bil tudi zame lestev, da sem sam začel plezati proti Njemu. Izgradnja pristnih in močnih osebnih odnosov na vseh ravneh je bil, je in bo največji izziv Združenja in vsakega skavtskega voditelja posebej. Še vedno drži, da je zares biti tam za in s skavtom/človekom, ki ti je dan, največ, kar mu lahko daš nazaj.
Še bi pisal. Morda o jeznih mamah, ki jih povzročamo skavti. Pa mame niso jezne. Mame so srečne, da so mame. Morda tudi kaj na temo pridobivanja financ, strahom pred zasebnim in kakšno o pasteh javnega denarja. Pa nas preteklost uči, da so finance zadnje, kar potrebujemo, da smo uspešni. Pa tudi dolg sem že. Zato naj bo dovolj. Lahko pa ti dragi bralec v komentar napišeš še kakšen izziv. Ali bolje, kar kolumno za naslednji teden.
Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi stališče Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov ali uredništva portala SkavtNET.