Ljubljana-Kurešček: Poromati tako kot včasih!
Na romanju (Avtor: Aleš Čerin)
Romanje je pot po štirih poteh: po pokrajini, do sopotnika, vase, do Boga. Pri romanju ni pomemben samo končni cilj, pač pa prav tako pot sama (še bolje vse štiri poti) ali kot pravi legendarni Nejc Zaplotnik v knjigi Pot: “Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel. Kdor najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi”.
Na poti po pokrajini imamo skavti tako dovolj časa in priložnosti, da opravi tudi druge poti: pot do sopotnika, pot v svojo notranjost in pot do Boga.
Na kratko
Dolžina in višina: 11 ure počasne hoje (vključno z dvema urama in pol počitka) ali okoli 28 km; 853 m višinske razlike
Pot: Ljubljana – Golovec (0.30*) – Orle (1.30) – Pleše nad Škofljico (3.00) – Škofljica (3.50 ) – Gumnišče (5.30 – vključen enourni počitek v Škofljici - pica!) – Pijava Gorica (5.50) – Rogovila – kmetija Perhaj – Sarsko (8.20 - vključen eno in pol urni počitek v Pijavi Gorici - ležanje na travniku za cerkvijo!) – Klada – Golo (9.40) – Kurešček (826 m) (10.40)
*Vsi časi se štejejo od izhodišča.
Primernost: Tale božja pot je primerna za vse, ki zmorejo počasi, a vztrajno hoditi po gozdnih poteh, kolovozih in vaških cestah. Vseeno priporočam lahke gojzarje s trdim podplatom.
Zemljevid: Ljubljana in okolica; 1: 50.000.
O božjih poteh
Glavni cilji romarjev so bili od tedaj trije: Jeruzalem, Rim in Santiago. Ker pa niso vsi verniki imeli možnosti za tako dolga romanja, so se začele graditi »domače« božje poti. Kot pove beseda, so to bile v začetku zares poti, to je zaporedje cest in krajev, ki jih je bilo treba prehoditi do končnega cilja – cerkve ali drugega nabožnega objekta.
Prve take božje poti so si omislili okoli leta 1500 frančiškanski menihi ob povratku iz Palestine na Apeninski polotok in so bile baje tudi po naravni legi podobne krajem v Palestini. Pozneje se je ta navada zelo razširila, a potovanje je bilo vedno krajše, zato pa bolj gosto posejano s postajami, ki so služile bodisi za oddih kot za molitev.
Prve take poti, imenovane Sacro Monte (= sveta gora), so bile zgrajene v Piemontu in večina jih še stoji. Za vse je značilna več ali manj dolga pot, ob kateri je več različnih kapel, ki so zgrajene na razglednih točkah, kar daje še posebno prijeten vtis. Po navadi skupno s cerkvijo na koncu poti predstavljajo skrivnosti rožnega venca. Med eno kapelo in drugo so postavljene manjše zgradbe, ki so nekdaj služile za oddih romarjev in včasih tudi za prenočišče.
Gremo!
Če vam tole romanje ne sede, si skreirajte kaj podobnega sami. Fora je, da greste peš prav od domačega praga. No, nazaj se lahko vrnete z avtobusom ali kako drugače :)
