Živela je v naravi
»Prosili so me, naj podrobneje razložim, kako si zamišljam pomen religije, ko sem ustanavljal skavtstvo. Vprašali so me: 'Kako boste vključili vero?' Odgovoril sem jim, da vere ni treba vključevati,ker je že notri. Je temeljni dejavnik skavtstva« (B.P.). Beri dalje ;)...
V naši hiši smo se odločili, da bomo za okrasitev kupili živo smrekico, tàko da jo bomo ob božiču naslednje leto in še naslednje lahko uporabili. Razveselili smo se, ko je spiritual pripeljal sicer majhno, vendar lepo raščeno drevesce. Postavili smo ga na podstavek v jedilnici, ga lepo okrasili, nanj namestili lučke in pod njega postavili sveto družino. Da bi se naša smrekica ne posušila, smo določili gospodinjo Jano, da bo vsake tri dni preverila, če jo je potrebno zaliti. Rečeno, storjeno.
Čez dobrih štirinajst dni sem opazil, da pod našim drevescem leži nekaj iglic. »Normalno, da nekaj starih utrujenih iglic odmre in da na njihovih mestih poženejo mlade, ki drevesu zagotovijo dovolj moči in svežine za življenje,« sem pomislil. Naročil sem gospodinji Jani naj jih počisti in jo tako mimogrede vprašal, kako je kaj z zalivanjem. »Tako, kot smo se dogovorili,« je bil njen kratek odgovor.
Kak teden pozneje je nekdo od semeniščnikov, ki je bil na vrsti za strežbo pri mizi, po nerodnosti zapel okrasni trak na smrekici. V trenutku je bil del drevesca gol, pod njim pa je ležal kup suhih iglic. »Kako se je to moglo zgoditi?« mi je rojilo po glavi. »Živo drevo, ki ga dobro zalivaš, se ne more posušiti v nekaj tednih, četudi je v prostoru z 18 ºC in relativno nizka zračna vlaga.«
Naslednji dan smo sklicali »krizni štab«. Gospodinja Jana je zagotovila, da je drevo zalivala toliko, kot se ji je zdelo, da le-to potrebuje vlage. Spiritual je rekel, da je ob izbiri in nakupu bil pozoren, da so bile iglice sveže in veje čvrste. Jaz sem pripomnil, da sem včasih nekoliko zmanjšal temperaturo v prostoru, da bi drevo ostajalo bolj sveže. Kaj bi torej lahko bil razlog, da se je posušilo?
Odločili smo, da ga predčasno pospravimo iz obednice in ga vržemo v smeti, za drugo leto pa bomo razmislili, ali bomo ponovno tvegali z živim drevescem ali bomo rajši kupili umetnega. Gospodinja Jana je še rekla, da bo ohranila lonec, v katerem je bilo drevo posajeno.
»Pridite pogledat, pridite pogledat!« je zaklicala gospodinja Jana. Ob smetiščni kanti je bil prazen lonec, nekaj zemlje in drevesce, ki je od sebe molelo štrcle požaganih korenin. Preden je bilo posajeno v lonec, je raslo v naravi in imelo močne in razvejane korenine. Ker jih ni bilo mogoče izpuliti in tudi ne spraviti v lonec, so jih obsekali. »Do prodaje bo še dovolj sveže in zeleno,« so verjetno mislili. »Drugo leto pa tudi moramo kaj zaslužiti.«
Slovensko skavtsko drevo raste že 16 leto. V naravi! Ima močne korenine. Razraščajo se v dolžnost do Boga, do drugih in do sebe. Humus Indije, Afrike, Britanije, Evrope in drugih celin kjer se je B.P.-jeva zamisel oblikovala in uresničevala, daje primerno podlago za rast. Vodo po potrebi priliva Izvršni odbor, vsak skavt in skavtinja pa diha v iglice drevesa, da medsebojno odgovarjajo na potrebo, ki jo imajo pri tem. Kaj pa svetloba?! Te je dovolj. Če le ostajamo zvesti koreninam in zakonitosti, da drevo najlepše raste v naravi.
Naše skavtsko drevo je zasajeno, tudi zalito in obsijano z žarki Božje prisotnosti. Ne pustimo, da mu požagajo korenine, mu jih stlačijo v pretesen lonec in odvlečejo v prijetno ogrevan in umetno razsvetljen prostor. Priskrbimo raje primerno opremo, da nas zunanji vplivi ne bodo ovirali in odvračali od branja iz knjige narave in Božje besede.
Bratje, nisem vam mogel govoriti kot duhovnim, ampak kot zgolj mesenim bitjem, kot nedoraslim v Kristusu. Mleka sem vam dal piti, ne jedi, saj je še niste zmogli. Pa tudi zdaj je še ne zmorete. (…) Jaz sem zasadil, Apolo je zalil, Bog pa je dal rast, tako da ni nič tisti, ki sadi, in nič tisti, ki zaliva, ampak tisti, ki daje rast, Bog. (1 Kor 3,1-2. 6-7)
Čez dobrih štirinajst dni sem opazil, da pod našim drevescem leži nekaj iglic. »Normalno, da nekaj starih utrujenih iglic odmre in da na njihovih mestih poženejo mlade, ki drevesu zagotovijo dovolj moči in svežine za življenje,« sem pomislil. Naročil sem gospodinji Jani naj jih počisti in jo tako mimogrede vprašal, kako je kaj z zalivanjem. »Tako, kot smo se dogovorili,« je bil njen kratek odgovor.
Kak teden pozneje je nekdo od semeniščnikov, ki je bil na vrsti za strežbo pri mizi, po nerodnosti zapel okrasni trak na smrekici. V trenutku je bil del drevesca gol, pod njim pa je ležal kup suhih iglic. »Kako se je to moglo zgoditi?« mi je rojilo po glavi. »Živo drevo, ki ga dobro zalivaš, se ne more posušiti v nekaj tednih, četudi je v prostoru z 18 ºC in relativno nizka zračna vlaga.«
Naslednji dan smo sklicali »krizni štab«. Gospodinja Jana je zagotovila, da je drevo zalivala toliko, kot se ji je zdelo, da le-to potrebuje vlage. Spiritual je rekel, da je ob izbiri in nakupu bil pozoren, da so bile iglice sveže in veje čvrste. Jaz sem pripomnil, da sem včasih nekoliko zmanjšal temperaturo v prostoru, da bi drevo ostajalo bolj sveže. Kaj bi torej lahko bil razlog, da se je posušilo?
Odločili smo, da ga predčasno pospravimo iz obednice in ga vržemo v smeti, za drugo leto pa bomo razmislili, ali bomo ponovno tvegali z živim drevescem ali bomo rajši kupili umetnega. Gospodinja Jana je še rekla, da bo ohranila lonec, v katerem je bilo drevo posajeno.
»Pridite pogledat, pridite pogledat!« je zaklicala gospodinja Jana. Ob smetiščni kanti je bil prazen lonec, nekaj zemlje in drevesce, ki je od sebe molelo štrcle požaganih korenin. Preden je bilo posajeno v lonec, je raslo v naravi in imelo močne in razvejane korenine. Ker jih ni bilo mogoče izpuliti in tudi ne spraviti v lonec, so jih obsekali. »Do prodaje bo še dovolj sveže in zeleno,« so verjetno mislili. »Drugo leto pa tudi moramo kaj zaslužiti.«
Slovensko skavtsko drevo raste že 16 leto. V naravi! Ima močne korenine. Razraščajo se v dolžnost do Boga, do drugih in do sebe. Humus Indije, Afrike, Britanije, Evrope in drugih celin kjer se je B.P.-jeva zamisel oblikovala in uresničevala, daje primerno podlago za rast. Vodo po potrebi priliva Izvršni odbor, vsak skavt in skavtinja pa diha v iglice drevesa, da medsebojno odgovarjajo na potrebo, ki jo imajo pri tem. Kaj pa svetloba?! Te je dovolj. Če le ostajamo zvesti koreninam in zakonitosti, da drevo najlepše raste v naravi.
Naše skavtsko drevo je zasajeno, tudi zalito in obsijano z žarki Božje prisotnosti. Ne pustimo, da mu požagajo korenine, mu jih stlačijo v pretesen lonec in odvlečejo v prijetno ogrevan in umetno razsvetljen prostor. Priskrbimo raje primerno opremo, da nas zunanji vplivi ne bodo ovirali in odvračali od branja iz knjige narave in Božje besede.
Bratje, nisem vam mogel govoriti kot duhovnim, ampak kot zgolj mesenim bitjem, kot nedoraslim v Kristusu. Mleka sem vam dal piti, ne jedi, saj je še niste zmogli. Pa tudi zdaj je še ne zmorete. (…) Jaz sem zasadil, Apolo je zalil, Bog pa je dal rast, tako da ni nič tisti, ki sadi, in nič tisti, ki zaliva, ampak tisti, ki daje rast, Bog. (1 Kor 3,1-2. 6-7)
