SkavtNET

(Avtor: Viktor Höchtl)

Nekakšno vznemirjenje je v meni, pričakovanje. Pa za to niso krive te čokoladice, ki sem jih z nekaj pomoči prijateljev že vnaprej goljufivo požrl in so nato ostala le še odprta okenca v koledarju. Kriva so vsa ta odprta srca. Odpirati svoje srce je seveda čisto nekaj drugega kakor odpiranje okenc s sicer slastno čokolado. V adventu si za oboje vzamemo štiri tedne časa. Odpreti okence v koledarju vzame le trenutek vsak dan, za odpiranje srca se moram truditi čisto vsak trenutek. Ko pa odprem okence v koledarju, v nekaj sekundah pojem tisti droben košček čokolade in že se vse konča. Ko se bo Jezus rodil v moje srce, se bo lahko vse znova začelo in v meni in tebi bo dolgotrajen in sladek občutek miru. Po vsem tem vznemirjenju in odpiranju. Kako zelo čutim to odpiranje v ljudeh. Božič je blizu. 

Ko je bil ves koledar izropan, sem taktično nazaj zaprl vsa okenca. Zgleda kot nov. Sedaj seveda vsakdo, ki pride na obisk, v pričakovanju odpira okence za okencem, se jezi in razočarano vzdihuje. Tudi meni se včasih zazdi, da odpiram in odpiram svoje srce, a se nič ne zgodi in je vse prazno. Še štiri dni časa imam, da ugotovim, zakaj je sem pa tja tako. Potem si želim svoje srce – kot novo. Se razume, polno srce ne razočara. 

To nedeljo sem malo bolj pomirjen, saj nisem edini vznemirjen. Tudi Elizabeta in Janezek sta bila čisto iz sebe. In zdi se mi, da bi tudi Elizabeta v vsem vznemirjenju in veselju ob Mariji in Jezusu že zdavnaj pospravila vse čokoladice ...