Opaziš?
Pomlad (Avtor: Peter Gregorc)
Tako sem verjetno postal znan po neprenehnem čakanju pomladi, po nenehnem prepričevanju, da bo zdaj zdaj bolje, da se bo ogrelo, da bodo prikukale rožice ... Pa je vsakič znova priletela še kakšna nova snežna pošiljka. In moje prepričevalne besede, da zdaj pa res bo pomlad, so vedno znova izzvenele kot neumnost. Kot optimizem brez osnove.
Morda sem jo dolgo, predolgo iskal, predolgo čakal. Kot knjigo Kosovelovih zbranih poezij, ki se mi je včeraj med policami antikvariata zasvetila kot spomladansko sonce. Glej, glej ... Torej moje hrepenenje in iskanje vendarle ni bilo zaman. Kot tudi čakanje na pomlad ne. Enkrat vendarle pride, pa čeprav pozno.
Realisti med vami boste rekli, da sem se zaman mučil, ko sem čakal pomladi. Res, lahko bi pustil, da me zagrne led. Lahko se ne bi več boril. Tako kot se mnogi med nami ne več. Preprosto živijo. Ah, ne, životarijo. Brez truda, zato tudi brez bolečine, a tudi brez veselja. Življenje (in vse, kar nosi življenje s seboj) jim je obveznost, ne pa v veselje.
Daj, ne pusti, da tudi tvoje življenje postane obveznost. Poskusi najti nekaj, za kar se splača truditi, za kar se splača biti vesel, pa čeprav bo to od tebe zahtevalo napor. Ne dovoli, da dan zdrsne mimo, ne da bi nekoga opazil, da bi mu dal besedo, ga razveselil. Ne pozabi na svoj nasmeh: morda kdo živi samo še od njega. Vprašaš, kje ga boš našel? Samo glej. Bodi pozoren. Morda boš tudi v današnjem dnevu našel kak novi zvonček ali zbirko Kosovelovih poezij. Da, tudi tam, kjer jih ne bi iskal.
Torej pomlad pride? Zagotovo.
