Družina je dar
Luka Tul (Avtor: avtorjev osebni arhiv)
Tam je sedèl med učitelji, jih poslušal in vpraševal. In vsi, ki so ga slišali, so bili iz sebe nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori. Ko sta ga zagledala, sta bila presenečena in njegova mati mu je rekla: »Otrok, zakaj si nama tako storil? Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala.« Dejal jima je: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Vendar nista razumela besed, ki jima jih je rekel. Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren. In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu. Jezus pa je napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh (Lk 2,42-52).
»Tvoj oče in jaz sva te žalostna iskala,« potoži Marija Jezusu, ko sta ga z Jožefom po tridnevnem iskanju zopet našla. Jezus je sam od sebe kar ostal v Jeruzalemu v Templju in njegovo vprašanje: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« zveni, kot da bi pozabil na to, da ima Marijo in Jožefa, da ima družino.
Družina je človekov prvi dom, izkušnja, ki jo ima v družini, človeka zaznamuje za celo življenje. Družina so človekove korenine, ki dajejo trdnost, korenine so izraz pripadnosti in z njimi črpamo osnovne življenjske sokove. Brez negovanih in trdnih korenin nobeno drevo ne more preživeti.
Podobno je s človekom: če pozabi, od kod prihaja in kdo je, se bo v življenju vedno znova izgubil, ker ne bo imel ničesar, na kar bi se oprl, in ne bo se imel kam zateči, kajti dom in družina sta kraj, kamor lahko človek pride kadarkoli, tudi ko ga nihče drug ne bo več hotel sprejeti. Najlepši kraj na svetu ni tisti, kjer smo najbolj uspeli v življenju ali kjer najbolj uživamo, ampak kraj, iz katerega izhajamo in se počutimo sprejete – dom, družina. V njej se človek nauči govoriti, hoditi, reševati težave, se smejati, živeti. To je njegov prvi svet.
Z očetom in materjo se otrok nauči vzpostavljati odnos s sočlovekom, kar bo potem tudi sam živel in prenesel na družino, ki jo bo ustvaril. V družini se naučimo moliti; v njej se usmerimo v to, kar je, kot je rekel Jezus, »mojega Očeta«. Oče in mati posredujeta otroku vero, sta njegova prva in najpomembnejša kateheta. Zaradi vsega tega je družina prva Cerkev in osnovna celica družbe.
Vse to vemo in imamo že v podzavesti. Morda se nam zdi samoumevno, da smo tako zrasli. Naj se ne zgodi, da bi na to pozabili. Verjetno si ne predstavljamo sebe brez družine, v kateri smo zrasli. Da. Družina je dar: otrok materi in očetu, mati in oče otroku. Družine si nismo izbrali, a je prav zato za nas neprecenljiva, saj nam je podarjena. Čuvaj, človek, ta dar; neguj ga in govori o njem. Tako bo njegova vrednost rasla in nagovarjala, prevzemala in navdihovala še naprej. Tako bo ta temeljna celica družbe tudi preživela.
Veš, človek, od kod prihajaš? Veš, kje so tvoje korenine? Veš za dom, v katerem si zrasel in se naučil živeti in verovati? Veš, kako si postal to, kar si? Ne spreglej, človek, tudi tega, kam greš, kje je tvoj cilj, katera je tvoja pot skozi življenje in katera je steza, po kateri se bližaš človeku, si pridobiš vso koristno znanje in se usmeriš k Očetu. Po njej si se naučil hoditi v družini ob materi in očetu.
Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi stališče Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov ali uredništva portala SkavtNET.
