Služenje ob breznu v Kočevskem rogu
(Avtor: )
Zame ima Kočevski rog v povezavi s skavti prav posebno mesto. Pa tokrat ne mislim na delovne akcije ali npr. na dogodivščine, ki mi jih je to čudovito naravno okolje nudilo na tečajih Življenja v naravi. Ne, v mislih imam dogodek izpred nekaj let, ko smo se pri skavtskem domu zbrani voditelji en dan odpravili na križev pot. Iz dveh velikih lesenih brun smo sestavili križ, ga po skavtsko zvezali in ga dvignili na ramena. Odpravili smo se v smeri proti Kočevju.
Križev pot smo prehodili ob premišljevanjih o grozotah trpljenja, ki so se dogajala na slovenskih tleh med drugo svetovno vojno in ki so svoj strašni vrhunec že v mirnem času doživela tudi v teh gozdovih. Težki skavtski križ je ob tem menjaval naše hrbte in bil le nema priča naših molitev. Po kakšnih 5 kilometrih smo prispeli do grobišča pod Macesnovo gorico. Pred žrelom kraškega brezna je pater Branko Cestnik daroval mašo, ostali skavti pa smo naš križ postavili pokonci in ga privezali med smreki. Vanj smo vrezali lilijo in čeprav jo je danes komaj še mogoče prepoznati, pa tisti skavtski križ tam še vedno stoji in pričuje. Vem, ker sem ga videl to nedeljo ...
Kakšen mesec nazaj je bilo med elektronskimi skavtskimi novičkami objavljeno tudi vabilo za skavtsko služenje na letošnji spravni slovesnoti v Rogu. Hvala Alexu Jermanu za pobudo! Javilo se nas je pet skavtov, ki smo pri maši pred kapelo Božjega usmiljenja pomagali pobirati darove in pomagali pri deljenju obhajila.
Od ostalega dogajanja sem si bolj kot govore ali zapete pesmi iz kulturnega dela prireditve zapomnil misel iz mašne pridige, da je narod brez spomina narod brez prihodnosti. Judje povejo podobno z mislijo, da kdor hoče postati pionir prihodnosti, mora najprej postati dedič preteklosti. Naše skavtsko združenje je zgrajeno na treh globokih temeljih, ki sledijo ravno tej logiki. Če nas slovenstvo in skavtstvo usposabljata za konkretno delo z mladimi, pa nas vera usposablja za delo, ki ni zagledano zgolj samo vase, ampak se odpira navzen proti bližnjemu, v prihodnost in v premagovanje težav in izzivov. Prepričan sem, da se je tudi ideja za to služenje porodila ravno v tem duhu.
V Rogu je vsako leto več mladih – tistih bolj glasnih in nasmejanih na travnikih v okolici našega skavtskega doma ter tistih spoštljivo tihih pred kraškimi brezni. Oboji smo dokaz, da življenja in resnica prej ali slej premagata smrt in zlo. Zdi se, da gre za dva različna kraja, vendar je skavtski Kočevski rog le eden. V prihodnje si tudi ti povabljen/a, da aktivno spoznaš oba njegova obraza.
