Napad na Železnike 1
Zadeva: Napad na Železnike 1
Kraj: Podbela, Kobarid
Datum: 22.-24. avgust 2009
Udeleženci:
Jan Dovč, Neurudljivi panter
Virgil Kos, Totalno zmešan panter
Janez Elija Kos, Iznajdljivi lev
zborno mesto (Avtor: Jan Dovč)
16. avgust... Še dva tedna do konca počitnic. Do sedaj en skavtski tabor, pa dva oratorija, morje, par izletov čez vikend in počitnice so skoraj mimo. Brskam po SkavtNETu in iščem, če kje piše kdaj ima še kakšna četa tabor. Vem da so večinoma vsi tabori že izropani in da nimam več veliko možnosti. Imam le še 5 minut časa, potem se dobim s prijatelji. Se preselim na Google in kar napišem Železniki 1. Brskam po njihovi spletni strani, odprem IV in noro! Ugotovim da imajo izvidniki in vodnice v Podbeli, blizu Kobarida tabor od 22. do 28. avgusta.
Poklicana številka. Trije klici in smo domenjeni z Majo Urh: od 22. do 24. avgusta so zastave Železnikov 1 last Ljubljane 1. Prav ste prebrali. Kar dve noči zapored smo preizkušali našo voljo, hitrost, iznajdljivost in budnost.
Tako se je začelo.
Na lepo sončno soboto navsezgodaj zjutraj smo se Neutrudljivi panter (Jan), Totalno zmešan panter (Virgil) in Iznajdljivi lev (Janez Elija) dobili pod uro na glavni železniški postaji v Ljubljani. Kolesa smo naložili na vlak, se odpeljali do Jesenic, z Jesenic do Mosta na Soči. Tam smo nahrbtnike preložili na kolesa in polni energije začeli pot do Podbele.
Nismo se mogli upreti Mercatorju ob poti in nismo se mogli upreti slastnemu piščancu v Mercatorju. Prav tako je imel Mercator po našem obisku eno lubenico in zajetno količino konzerv manj.
Po prevoženih 35 kilometrih smo končno zagledali jambor, a le na hitro. Le kdo si želi, da bi cel tabor vedel za napad, še preden ponoči objameš jambor, oziroma še bolje; ko se zastava izven tabora meje, ob tebi greje.
Skavtstvo je res prava norost. Norost ki deluje.
Odpeljali smo se okoli 300 metrov naprej in se s kolesi začeli po zaraslem kolovozu prebijat v pobočje. Kmalu smo odkrili prostor, kjer smo si postavili bazo. To je ognjišče, bivak plus z eno šotorko pokriti trije bicikli.
Ko smo odložili nahrbtnike, smo pojedli, se šli skopat in padla je ideja, da snamemo rutke in se le kot nedolžni obiskovalci po reki sprehodimo do njihovega tabora. Ne le da smo neopaženi prišli do tabora, prišli smo v tabor. Opuščen tabor. Nikjer nikogar... ideja da posekamo jambor ni bila za skavta na mestu, pa čeprav je nekako vlekla, smo le vrisali, kot znak, da so neznanci prišli v tabor, X na jambor. Tabora se pač ne pusti brez varovanja.
Ob enajstih smo se dobili z voditelji pred njihovim taborom in se domenili za pravila. Kradli naj bi le glavno zastavo, vodove pa le, če bi bile na tleh, kar se pa v dveh nočeh ni zgodilo. Že prvi dan smo bili deležni uspeha, z malce zmanjšano vrednostjo, saj sem bil že takoj na začetku ujet. Domenjeno je bilo, naj bi Elija ali jaz stekla do jambora odvezala zastavo, jo ovila okoli palice in jo preko straže vrgla v strugo reke. Prvi del je potekal super: Elija se priplazi do zastave. Jo ovije okoli palice in ta letiii... prekratko, ni dosegla struge. Jaz sem vseeno skočil. A sem se na žalost, oziroma na srečo branilcev spotaknil ob palice, ki so bile ob ognju naložene za kurivo, padel sem, a vseeno mi je uspelo pograbiti zastavo. Vendar sem bil prepozen. Elija in Virgil pa na srečo nista obupala.
Medtem, ko sem se grel ob ognju ter zapletel stražo v pogovor, se priplazi Elija. Vzame zastavo, straža pa še zmeraj gleda v ogenj in se pogovarja z mano. Steče in tedaj ga sliši tudi straža. Kako sem se začel smejat =). Imel je 10 metrov prednosti in sem se že veselil, da bomo rešeni odkupnine zame. Pa priteče nazaj stražar z zastavo. Padec zaradi neravnega terena pokritega s štori je bil kriv, da je izpustil zastavo in raje rešil sebe. Spet se začnem pogovarjati s stražo, malo že obupujem pa priteče k jamboru Virgil.
Neverjetno a kmalu je pri njem še Elija. Medtem začnem peči hrenovko, Elija odveže zastavo, se obrnem in vidim, da le še en stražar kroži okoli jambora. Vprašam kako to in dobim odgovor, da ga je prijelo na WC. Z enim stražarjem prijatelja nista imela veliko dela in zjutraj sta prišla po odkupnino. Dobili pa smo jo, ker sem bil jaz ujet tudi mi. Mi smo dobili zajtrk in naučili Žilave Žebljičke pesem o psu Bobu.
Poslovili smo se kmalu, saj naj bi nas čakala še dolga pot do doma. Nihče ni posumil, da bomo kradli še naslednjo noč.
Čez dan smo lovili ribe, si spekli piščančka, se kopali in dan je hitro je minil. Vmes nas je prišla pogledat še družina od Elije in Virgila.
Sedaj smo vedeli kakšen je tabor in naredili načrt do podrobnosti. Jaz se splazim do jambora, vsako zastavo dam v svojo vrečko, poleg zastave pa dam v vrečko še kamen. Zavežem na vrhu, zavrtim kot pračo in vržem do struge, kjer naj bi onadva čakala. Straža naj bi stekla proti zastavam, jaz pa naj bi se takrat pobral iz tabora. Tako je tudi bilo. Uspelo mi celo prestrašiti voditelje čete. Ko sem prišel do jambora, sem izgubil orientacijo, saj sta mi stražarja ves čas svetila v oči. In tako sem zastavi namesto v strugo vrgel v bližnji gozd.
Vseeno sta našla obe zastavi. In pobegnili smo v noč. Ob dveh zjutraj smo se vrnili saj smo hoteli še en odmerek adrenalina. Hoteli smo prespati v štabcu in se zjutraj ob pisku budnice zbuditi že v njihovem taboru. Vendar pa nam je to preprečila dobra stražarka. Ki je celo ujela našega najmlajšega člana na robu meje tabora. Nismo se prepirali. Šli smo spat v svojo bazo. Ona se je vrnila k ognju. Vendar smo zjutraj priznali in jo zelo pohvalili, saj če bi vsi tako stražili kot ona, bi se težko dokopali do kakšne zastave.
Odkupnine tokrat sploh nismo dali, njihov zajtrk smo prespali, pa čeprav so nam ponujali tudi jajca na oko, smo se le poslovili in zaželeli lep tabor še naprej. Čakala nas je še naporna, a lepa pot do Ljubljane.
zborno mesto (Avtor: Jan Dovč)
Poklicana številka. Trije klici in smo domenjeni z Majo Urh: od 22. do 24. avgusta so zastave Železnikov 1 last Ljubljane 1. Prav ste prebrali. Kar dve noči zapored smo preizkušali našo voljo, hitrost, iznajdljivost in budnost.
Tako se je začelo.
Na lepo sončno soboto navsezgodaj zjutraj smo se Neutrudljivi panter (Jan), Totalno zmešan panter (Virgil) in Iznajdljivi lev (Janez Elija) dobili pod uro na glavni železniški postaji v Ljubljani. Kolesa smo naložili na vlak, se odpeljali do Jesenic, z Jesenic do Mosta na Soči. Tam smo nahrbtnike preložili na kolesa in polni energije začeli pot do Podbele.
Nismo se mogli upreti Mercatorju ob poti in nismo se mogli upreti slastnemu piščancu v Mercatorju. Prav tako je imel Mercator po našem obisku eno lubenico in zajetno količino konzerv manj.
Po prevoženih 35 kilometrih smo končno zagledali jambor, a le na hitro. Le kdo si želi, da bi cel tabor vedel za napad, še preden ponoči objameš jambor, oziroma še bolje; ko se zastava izven tabora meje, ob tebi greje.
Skavtstvo je res prava norost. Norost ki deluje.
Odpeljali smo se okoli 300 metrov naprej in se s kolesi začeli po zaraslem kolovozu prebijat v pobočje. Kmalu smo odkrili prostor, kjer smo si postavili bazo. To je ognjišče, bivak plus z eno šotorko pokriti trije bicikli.
Ko smo odložili nahrbtnike, smo pojedli, se šli skopat in padla je ideja, da snamemo rutke in se le kot nedolžni obiskovalci po reki sprehodimo do njihovega tabora. Ne le da smo neopaženi prišli do tabora, prišli smo v tabor. Opuščen tabor. Nikjer nikogar... ideja da posekamo jambor ni bila za skavta na mestu, pa čeprav je nekako vlekla, smo le vrisali, kot znak, da so neznanci prišli v tabor, X na jambor. Tabora se pač ne pusti brez varovanja.
Ob enajstih smo se dobili z voditelji pred njihovim taborom in se domenili za pravila. Kradli naj bi le glavno zastavo, vodove pa le, če bi bile na tleh, kar se pa v dveh nočeh ni zgodilo. Že prvi dan smo bili deležni uspeha, z malce zmanjšano vrednostjo, saj sem bil že takoj na začetku ujet. Domenjeno je bilo, naj bi Elija ali jaz stekla do jambora odvezala zastavo, jo ovila okoli palice in jo preko straže vrgla v strugo reke. Prvi del je potekal super: Elija se priplazi do zastave. Jo ovije okoli palice in ta letiii... prekratko, ni dosegla struge. Jaz sem vseeno skočil. A sem se na žalost, oziroma na srečo branilcev spotaknil ob palice, ki so bile ob ognju naložene za kurivo, padel sem, a vseeno mi je uspelo pograbiti zastavo. Vendar sem bil prepozen. Elija in Virgil pa na srečo nista obupala.
Medtem, ko sem se grel ob ognju ter zapletel stražo v pogovor, se priplazi Elija. Vzame zastavo, straža pa še zmeraj gleda v ogenj in se pogovarja z mano. Steče in tedaj ga sliši tudi straža. Kako sem se začel smejat =). Imel je 10 metrov prednosti in sem se že veselil, da bomo rešeni odkupnine zame. Pa priteče nazaj stražar z zastavo. Padec zaradi neravnega terena pokritega s štori je bil kriv, da je izpustil zastavo in raje rešil sebe. Spet se začnem pogovarjati s stražo, malo že obupujem pa priteče k jamboru Virgil.
Neverjetno a kmalu je pri njem še Elija. Medtem začnem peči hrenovko, Elija odveže zastavo, se obrnem in vidim, da le še en stražar kroži okoli jambora. Vprašam kako to in dobim odgovor, da ga je prijelo na WC. Z enim stražarjem prijatelja nista imela veliko dela in zjutraj sta prišla po odkupnino. Dobili pa smo jo, ker sem bil jaz ujet tudi mi. Mi smo dobili zajtrk in naučili Žilave Žebljičke pesem o psu Bobu.
Poslovili smo se kmalu, saj naj bi nas čakala še dolga pot do doma. Nihče ni posumil, da bomo kradli še naslednjo noč.
Čez dan smo lovili ribe, si spekli piščančka, se kopali in dan je hitro je minil. Vmes nas je prišla pogledat še družina od Elije in Virgila.
Sedaj smo vedeli kakšen je tabor in naredili načrt do podrobnosti. Jaz se splazim do jambora, vsako zastavo dam v svojo vrečko, poleg zastave pa dam v vrečko še kamen. Zavežem na vrhu, zavrtim kot pračo in vržem do struge, kjer naj bi onadva čakala. Straža naj bi stekla proti zastavam, jaz pa naj bi se takrat pobral iz tabora. Tako je tudi bilo. Uspelo mi celo prestrašiti voditelje čete. Ko sem prišel do jambora, sem izgubil orientacijo, saj sta mi stražarja ves čas svetila v oči. In tako sem zastavi namesto v strugo vrgel v bližnji gozd.
Vseeno sta našla obe zastavi. In pobegnili smo v noč. Ob dveh zjutraj smo se vrnili saj smo hoteli še en odmerek adrenalina. Hoteli smo prespati v štabcu in se zjutraj ob pisku budnice zbuditi že v njihovem taboru. Vendar pa nam je to preprečila dobra stražarka. Ki je celo ujela našega najmlajšega člana na robu meje tabora. Nismo se prepirali. Šli smo spat v svojo bazo. Ona se je vrnila k ognju. Vendar smo zjutraj priznali in jo zelo pohvalili, saj če bi vsi tako stražili kot ona, bi se težko dokopali do kakšne zastave.
Odkupnine tokrat sploh nismo dali, njihov zajtrk smo prespali, pa čeprav so nam ponujali tudi jajca na oko, smo se le poslovili in zaželeli lep tabor še naprej. Čakala nas je še naporna, a lepa pot do Ljubljane.
+10
