Mrzel ali topel tuš?
(Avtor: )
Skavti iz Škofljice in Radovljice smo se skupaj s hrvaškimi skavti iz Zagreba podali na tabor. Prvi dnevi so potekali v Kočevskem Rogu, kjer smo v neokrnjeni naravi kazali naše skavtske spretnosti v postavljanju bivakov, kurjenju tabornega ognja in poznavanju užitnih rastlin, podali pa smo se tudi na ogled lokalnih znamenitosti. Tabor sicer ni bil najbolj tipično klanovski, niti ni bil podoben četinemu taboru, vendar smo kljub temu uživali.
V Sloveniji smo si ogledali čebelarski muzej, se z vrvjo spustili v jamo, kjer smo spoznavali kraški svet, tisti “najpogumnejši” pa so se lahko podali še v sobano s precej ozkim prehodom, ki je dobesedno slekel hlače, vendar pa je sobana s svojo lepoto poplačala vse rdečice, ki so nastale zaradi tega. Na precej sončen in topel dan je sledil še ogled Novega Mesta, kjer smo se morali izkazati v poznavanju foto-orientacije, ki pa nam ni povzročala večjih težav (razen iskanja limone, ki je bilo del naloge… a tudi tu nam je na pomoč priskočil prijazen gospod s tržnice). V Kočevju smo si ogledali še Bazo 20, ki je znana po tem, da je kljub svoji velikosti, nemški vojaki v času 2. svetovne vojne, niso nikoli našli.
Če je tabor na Slovenskem potekal še v znamenju spoznavanja, pa je bil odhod na jadranski otok napoved zabavnega druženja s prijatelji in ne več zgolj so-taboraši.
Na otok Prvić smo se odpravili z avtobusom na katerem so nekateri spali, spet drugi peli ali pa se igrali igro ''morilca''. Seveda nihče v resnici ne umre, ampak igra zgolj dobro razkriva kako spretno lahko človek zakrije svojo krivdo.
Prvi postanek je sledil v mestu Ogulin, kjer nam je lokalna vodička Slađena predstavila kratko zgodovino mesta ter nam na najlepši razgledni točki povedala bajko, ki govori o majhni punčki, ki je želela z neba vzeti majhno, zelo majhno zvezdico in si jo vstaviti v lase. V Ogulinu nas je zajelo tudi deževno vreme, kar pa seveda ne pomeni da je vreme slabo, le oprema je dobra ali slaba (No, vsaj tako menijo voditelji :D).
Po nekajurni vožnji z avtobusom smo že vsi nestrpno čakali, da odložimo stvari v šotor in si odpočijemo riti od dolge vožnje. A glej ga zlomka! Čakala nas je še vožnja z ladjico iz katere smo vsi le občudujoče strmeli v lepote Šibenika in njegove okolice, ki ga obdaja čisto morje. Na otoku Prvić so nas pričakali še malo mlajši otroci, ali po hrvaško ''klinci'', ki so se nam pridružili še za preostale dni tabora. Taborni prostor je, za razliko od slovenskega, potekal v šotorih, ki pa so že bili postavljeni, čakala nas je le še topla večerja in dan je minil kot bi mignil.
Zaradi strahu da bo članek predolg (kar pravzaprav že je), bom opisal le najzanimivejše stvari, ki so se dogajale… Najbolj veseli smo bili prav gotovo toplega morja v katerem smo plavali kot želve, skakali v vodo in se učili skakati na glavo. Kljub svoji lepoti, pa je morje skrivalo tudi majhno past na katero se je ujel eden izmed slovenskih udeležencev… pravzaprav je bil to kar voditelj Miha, ki je stopil na morskega ježa in tako za dan ali dva končal z daljšo hojo. V opoldanskem času, ko je sonce najnevarnejše, smo se skrivali v senci in skupaj ustvarjali nakit ter druge umetniške stvaritve, izdelovali plakate na katerih smo opozarjali na nevarnosti drog, alkohola ter cigaret in pa spoznavali razlike med Hrvaško in Slovenijo.
Na otoku smo imeli tudi izhod iz tabora, tako da smo dobili priložnost za raziskovanje skrivnih kotičkov otočka ter našli čudovito razgledno točko. Tam smo tudi pokazali svoje znanje o bivakih, ki smo jih postavili, a žal v njih nismo prespali. Ob vrnitvi tistega dne… ali pa to morda ni bilo tistega dne?… Kakorkoli, nismo pozabili niti na zabavne večere na katerih smo peli karaoke, se igrali, smejali ter kdaj pa kdaj tudi koga malo osmešili. Zanimiv je bil dvoboj dveh narodov v katerem je vsaka skupina drugi postavila 20 vprašanj, ki so se bolj ali manj navezovala na Slovence oz. Hrvate, ter smo tako na zabaven način spoznali zanimivosti obeh držav pa tudi udeležencev tabora. Po pričakovanjih je sledilo tudi kuhanje mule, a smo na skavtski način vse težave rešili in zadovoljni zaspali v upanju, da bo naslednji dan še lepši kot je bil pretekli.
Na taboru smo spoznali, videli in delali še mnogo drugih zanimivih stvari, npr. ogled mesta Šibenik pa vožnja s kanuji… a naj je besed počasi dovolj in naj fotografije na malo drugačen način nadaljujejo svojo zgodbo o skavtskem taboru.
Medtem ko smo zdaj že vsi veseli doma, lahko zaključimo, da je bil tabor zanimiv in zabaven, kljub temu da ni bil tipično skavtski. Med seboj smo navezali tesne stike, tako Slovenci med seboj, kot tudi s Hrvati in prav vsi se veselimo morebitnega ponovnega snidenja nekoč, nekje…
Hvala voditeljem, da so nas vedrili in spodbujali, hvala organizatorjem in vsem, ki so imeli vmes prste in noge, ter EU, ki je financirala tabor in tako vsem omogočila nepozabno spoznavanje dveh narodov.
P.S.: Izkoristite projekte, ki so vam (nam) na voljo, saj je spoznavanje novih ljudi, narave in okolice neprecenljiv dar, ki ga v življenju lahko s pridom izkoristimo.
