DS IV – skozi oči »frišnega« udeleženca
V prijetnem sobotnem dopoldnevu se je v Šentjerneju zbrala vsa skavtska "smetana" IV veje, pa ne zato, da bi debatirali in razglabljali, ampak da bi se enostavno imeli lepo, izmenjali kakšno izkušnjo in poglobili prijateljstva.
Po težko pričakovanem a odličnem kosilu, ko so se nekateri želodčki že prav nesramno pritoževali, in prekratkemu počitku, nas je pot kaj kmalu popeljala na služenje po vodih, nekaj spodbudnih besed in kratka navodila in že smo bili na poti, ki so se je bili primorani udeležiti se tudi softiči oz. po slovensko – mehkiči (ampak med nami ni bilo takšnega junaka). Neverjetno, ampak skoraj vse skupine so si izbrale za svojo destinacijo kraje okoli kartuzije Pleterje, nedvomno je bilo za to krivo ''duhovno ozračje'' ali pa šesti čut, ki nam je pripovedoval o tem, da se bo tam nekje še kaj odvijalo.
''Težkemu in napornemu'' delu je sledila večerja in seveda druženje pred ne tako težko pričakovanim počitkom, oglasila se je še kitara, ogrela grla in nikomur se ni mudilo v toplo slamnato posteljico, naslednji dan pa na skrivnostno zbirno mesto.
V svitu jutranje svetlobe je bil sklican kvadrat, grla so potihnila slišati je bilo le razbijanje neučakanih src. Kaj se je tedaj podilo po njih glavah smo ostali lahko le ugibali, lahko pa smo videli, kako so prvi žarki vzhajajočega sonca pobožali obraze nasmejanih novo-imenovanih voditeljev veje IV, ko se je na njih prsih zasvetil nov našitek in stisk roke pomenil uradno potrditev nove voditeljske poti.
Po maši, ki se je odvila v skavtskem duhu so sledile še pestre delavnice, brhke Šentjernejčanke pa so se zopet izkazale s svojimi spretnostmi v kuhinji in nas postregle z zelo dobrim obrokom. Prijetno druženje pa smo zaključili z spustom zastave, kupom zahval, nekaj potočenimi solzami in obljubo, da se zopet kmalu srečamo...
slike iz srečanja voditeljev IV (Avtor: Aleš)
V zgodnjih urah s soncem obdanega mesta, ki ga v grbu krasi ponosni petelin, so se na obzorju prikazali prvi opečnato-rjavi kroji in se podali proti zbirnemu mestu. Kitara je poskrbela za prijetno vzdušje in ko se je prikazal še zadnji zamudnik je bil program že v polnem teku, vrstile so se igre, potem pa delavnice.Po težko pričakovanem a odličnem kosilu, ko so se nekateri želodčki že prav nesramno pritoževali, in prekratkemu počitku, nas je pot kaj kmalu popeljala na služenje po vodih, nekaj spodbudnih besed in kratka navodila in že smo bili na poti, ki so se je bili primorani udeležiti se tudi softiči oz. po slovensko – mehkiči (ampak med nami ni bilo takšnega junaka). Neverjetno, ampak skoraj vse skupine so si izbrale za svojo destinacijo kraje okoli kartuzije Pleterje, nedvomno je bilo za to krivo ''duhovno ozračje'' ali pa šesti čut, ki nam je pripovedoval o tem, da se bo tam nekje še kaj odvijalo.
''Težkemu in napornemu'' delu je sledila večerja in seveda druženje pred ne tako težko pričakovanim počitkom, oglasila se je še kitara, ogrela grla in nikomur se ni mudilo v toplo slamnato posteljico, naslednji dan pa na skrivnostno zbirno mesto.
V svitu jutranje svetlobe je bil sklican kvadrat, grla so potihnila slišati je bilo le razbijanje neučakanih src. Kaj se je tedaj podilo po njih glavah smo ostali lahko le ugibali, lahko pa smo videli, kako so prvi žarki vzhajajočega sonca pobožali obraze nasmejanih novo-imenovanih voditeljev veje IV, ko se je na njih prsih zasvetil nov našitek in stisk roke pomenil uradno potrditev nove voditeljske poti.
Po maši, ki se je odvila v skavtskem duhu so sledile še pestre delavnice, brhke Šentjernejčanke pa so se zopet izkazale s svojimi spretnostmi v kuhinji in nas postregle z zelo dobrim obrokom. Prijetno druženje pa smo zaključili z spustom zastave, kupom zahval, nekaj potočenimi solzami in obljubo, da se zopet kmalu srečamo...
+28