Bilo je temno kot v rogu
Bilo je temno kot v rogu, bi lahko rekli za petkovo (24. 8.) krajo zastave, na TZV za vodnice in vodnike, sredi Kočevskega Roga.
TZV - "Kaj se je dogajalo ponoči" (Avtor: Ustvarjalni D. Orel)
Kljub temu, da je sijala luna, je bilo temno kot v rogu. Seveda, ko pa smo res bili sredi Kočevskega Roga. Sredi teh gozdov smo se znašli skavti iz vseh vetrov Slovenije, ki se nismo mogli upreti želji po zastavi, ki je visela sredi tabora TZV, ob skavtski hiši. Ti, po mnenju stražarjev, nezaželeni skavti, smo bili iz Krškega, Slovenskih Konjic, Maribora, Nove Gorice in seveda mi iz Loške doline, ki smo imeli na nek način v rokah organizacijo. Že sam prostor je bilo težko najti. Tabor je sredi jase, do nje pa vodi makadamska cesta. Nihče pa ni vedel kako dolga je cesta. Ko torej zapelješ na jaso, si že predaleč in opažen.
A so nas, ki smo prišli kasneje (službene obveznosti DA) iz Kočevja, ustavili oni, ki so prišli z druge strani. Naredili smo preprost načrt, da gremo v tabor in jim vzamemo zastave. Določili smo deset napadalcev, kakor smo se dogovorili. Ostali so bili spremljevalna ekipa, ki nas je v našem začasnem štabu moralno podpirala. Do tabora je bilo težko priti, saj so vrtačast teren, ostanki zidov in velikanske koprive naredili svoje. Žal so nekatere hitro odkrili, tako da smo se ostali po nekaj neuspelih poskusih umaknili in sklenili, da poskusimo ob zori. Takrat je uspelo in pobrali smo sedem vodovskih zastav, glavna pa je ostala žal neosvojena. Mogoče so imeli pri tem tudi vlogo naši jezički, ki pri napadu niso hoteli mirovati. Zjutraj smo se šli pogajat, dobili smo nazaj naše rutice in vrnili zastave. Žal se je nam iz Loške doline mudilo nazaj, ostali pa so bili deležni še odkupnin. Poslovili smo se in se polni novih dobrih in manj dobrih izkušenj, ki bodo v prihodnosti še prišle prav, vrnili proti domu. Takrat pa je sijalo sonce in ni bilo več temno kot v rogu.
TZV - "Kaj se je dogajalo ponoči" (Avtor: Ustvarjalni D. Orel)
A so nas, ki smo prišli kasneje (službene obveznosti DA) iz Kočevja, ustavili oni, ki so prišli z druge strani. Naredili smo preprost načrt, da gremo v tabor in jim vzamemo zastave. Določili smo deset napadalcev, kakor smo se dogovorili. Ostali so bili spremljevalna ekipa, ki nas je v našem začasnem štabu moralno podpirala. Do tabora je bilo težko priti, saj so vrtačast teren, ostanki zidov in velikanske koprive naredili svoje. Žal so nekatere hitro odkrili, tako da smo se ostali po nekaj neuspelih poskusih umaknili in sklenili, da poskusimo ob zori. Takrat je uspelo in pobrali smo sedem vodovskih zastav, glavna pa je ostala žal neosvojena. Mogoče so imeli pri tem tudi vlogo naši jezički, ki pri napadu niso hoteli mirovati. Zjutraj smo se šli pogajat, dobili smo nazaj naše rutice in vrnili zastave. Žal se je nam iz Loške doline mudilo nazaj, ostali pa so bili deležni še odkupnin. Poslovili smo se in se polni novih dobrih in manj dobrih izkušenj, ki bodo v prihodnosti še prišle prav, vrnili proti domu. Takrat pa je sijalo sonce in ni bilo več temno kot v rogu.
+3
