V skavtstvu sem našla sámo sebe

Monika Golja 27.11.2019

Kot skavt/-inja nosiš v sebi vrsto skavtskih zgodb. Preberite mojo skavtsko zgodbo, zgodbo iskrive taščice.

Ko razmišljam o svoji skavtski poti, se mi danes zdi veliko daljša, kot dejansko je. Kot bi bila skavtinja, odkar pomnim, čeprav v resnici temu ni tako. Kot sramežljivi deklici, živeči v Bohinju, mi priložnost skavtstva nikoli ni bila ponujena na krožniku. Bežno se sicer spominjam oratorija, že davno nazaj, ko smo imeli skavtsko delavnico in so bili tam neki ljudje z oranžnimi srajcami in ruticami. A verjetno takrat tega nisem na tak način razumela, kot na to gledam danes. Takrat smo se iz skavtov še norčevali. »To so tisti, ki molijo in hodijo okrog,« smo govorili.

Vseeno se je v naši vasi nemalokrat zgodilo, da so tuji skavti našli našo hišo in prosili za vodo, streho. Danes sem izjemno hvaležna, da so bili moji starši pripravljeni pomagati. Čeprav so prosili le za vodo, so dobili skuhane makarone. Čeprav so prosili le za streho, so dobili še varno zavetje senika. Takrat se mi je to zdelo super, a si nikoli nisem predstavljala, da je tak način življenja lahko na voljo tudi meni. V Bohinju sicer ne, a se mi zdi, da ko sem začela hoditi v srednjo šolo, sem spoznala več drugačnih ljudi, z drugačnim pogledom na svet, sem tudi spoznala, da imam v življenju veliko več možnosti kot le hoditi v šolo, se zaposliti in ostati doma, na sicer meni najlepšem koščku Zemlje, ampak brez velikih priložnosti.

Življenje mi je na pot pripeljalo neustavljivega volka. Zanimivega človeka z neizmerno energijo, ki sem mu želela biti podobna. Kmalu bova praznovala že sedmo obletnico najine ljubezni in zato se še slajše spominjam teh začetkov. Najini začetki so najpomembnejše, kar se mi je zgodilo v življenju, saj me je to pripeljalo do tega, da danes lahko z vami delim svojo skavtsko zgodbo.

Iskriva taščica in neustavljivi volk (Avtor: Urh Nagode)

Pisalo se je leto 2012. No, natančneje zaključek tistega leta. Mesec december. Neustavljivi volk je bil takrat še v klanu in me je večkrat pripeljal na neformalno druženje klana in na mladinski verouk. Še danes mi je neverjetno, kako hitro me je ta družba posrkala vase. Takrat je bil meni poznani način zabave v petek zvečer, ko smo se dijaki jeseniške gimnazije in EGSŠ Radovljica zbrali na Bledu v Trohi in tam »žurali« do jutranjih ur. Seveda brez alkohola ni šlo. V družbi skavtov pa je bilo to čisto nekaj drugega. Brezniški klanovci so me povabili na praznovanje novega leta, ki so ga organizirali sami in nanj povabili tudi nekaj skavtov iz drugih stegov. Takrat so se mi odprle oči. Nisem si znala razlagati, kako se lahko na zabavi, kjer ni nobenega alkohola, tako zabavaš. Kaj je tisto, kar nas vse skupaj vseeno dela »pijane«, zadovoljne, nasmejane? Danes temu rečem skavtski duh. Če me kdo vpraša, kaj me je pripeljalo k skavtom, ponavadi odgovorim, da skavtski duh. Po tej zabavi je minilo par mesecev in takratni voditelji PP so me pomladi leta 2013 sprejeli medse. Končno sem lahko nečemu pripadala in se počutila kot pomemben del nečesa. Današnji sovoditelji, ki so takrat bili mogoče še v četi, se me danes še vedno spominjajo kot rdečelaso punco z roza jaknico in lepim plaščem za v gozd. Kaj kmalu po prihodu k skavtom sem začenjala spreminjati svoje življenjske navade.

Skavtska obljuba leta 2014 (Avtor: Arhiv Monike Golja)

Kot voditeljica popotnikov in popotnic lahko danes svojim voditeljem rečem samo: »Vsa čast!« Bila sem namreč zelo naporna popotnica. Vsako stvar sem komentirala, za vsako malenkost sem »pojamrala«, imela sem najmanj kondicije in na potovalcih sem bila vedno zadnja, da o izbirčnosti glede hrane ne govorim. Imela pa sem nekaj: strast do poznavanja in nabiranja rastlin, ki mi jo je v zibelko položila že moja mami, njej pa njena. Še danes se spominjam, kako sva s staro mamo nabirali rožice vsakič, ko sva šli na sprehod in me je učila, kako se kateri reče. Takrat sem vedela, da se rastlini reče marijine hlač'ce, vsaj tako smo ji rekli v Bohinju. Danes pa lahko povem, da se ta rastlina imenuje pljučnik in da jo nabiramo za čaj, ki pomaga pri težavah z dihali, in to samo zato, ker je danes to nekaj, s čimer si tudi služim kruh. Kmalu sem začela ugotavljati, da me je morda celo življenje preden sem postala skavtinja pripravljalo na to, da bom to postala. In v tem sem se res našla.

Takrat še nevedna popotnica, šibka v veri ali celo neverna, sem kaj kmalu začela razumevati pomen skavtstva. Dogodki, ki so zaznamovali mojo skavtsko zgodbo in s tem pravzaprav moje življenje, so bile predvsem taborne in skavtske šole. Leta 2014 sem se udeležila Skavtske šole Življenje v naravi I v Kočevskem rogu. Tabor, ki je moje življenje postavil na glavo. Pred tem sem se bala že samo ob pogledu na nož ali sekiro. Po taboru lahko postaneš neustrašen. No, do neke mere. Seveda sem se vseh veščin, ki sem jih zamudila s tem, ko nisem bila v četi, morala naučiti na drug način. In to mi je pomagalo. Že takrat sem na inštruktorje gledala kot na neverjeten zgled preprostosti, znanja, sposobnosti in humorja. Želela sem si biti del tega. Naslednje leto sem se udeležila še taborne šole metoda IV, saj sem po ŽvN-ju bila prepričana, da bom voditeljica IV. Pred tem bi me verjetno našli med volčiči, saj sem bila ena tistih, ki mislijo, da punce sodijo samo k volčičem. Pa je na mojo srečo takrat že preveč punc želelo voditi volčiče in sem tako pristala v četi. Da ne bo pomote, to ni nikakršna kritika na vejo ali voditelje volčičev. Danes vem, da si vsi voditelji volčičev in volkuljic zaslužijo, če ne drugega, vsaj moje spoštovanje in kapo dol, saj so otroci hočeš ali nočeš, mlajši kot so, vedno bolj naporni. Še napornejši pa znajo biti nekateri njihovi starši in prav užitek je delati s popotniki, ki si svoje urnike krojijo več ali manj sami. Metoda IV je bil torej drugi preobrat v mojem skavtskem življenju. SVOD, ki sem ga takrat spoznala, me še danes navdihuje. Bog mi (danes že lahko rečem, da je to Bog, takrat o tem nisem bila sposobna razmišljati, saj sem imela zelo odklonilen odnos do vere in predvsem Cerkve) še danes na pot postavlja ljudi, ki sem jim že takrat želela biti podobna.

Metoda IV 2015 (Avtor: Kristjan Pucko)

Na taborni šoli sem začela spoznavati pomen skavtstva. Vse, kar se mi je prej v klanu zdelo neprijetno, mogoče brez pomena, je v trenutku dobilo smisel. Želela sem si več. Želela sem postati trener (priti do tiste prelepe barvaste rožice na kroju). Res je, da danes lahko rečem, da sem takrat to delala zgolj za naziv. Želela sem si biti podobna njim, želela sem si vse to, zaradi rožice. Zaradi enega našitka.

Prvo jesenovanje kot voditeljica IV 2015 (Avtor: Rok Lužnik)

Kar nekaj let je vmes že preteklo. Še vedno si želim pisane rožice, a danes na to gledam drugače. Na svoji skavtski poti sem vendarle prejela nekaj »nazivov«, a nositi te nazive ni tako zelo prijetno, kot sem si to predstavljala takrat. Je odgovornost, ki je ves čas prisotna. Je način, kako dati nazaj vse, kar si prejel. V vseh teh letih pri skavtih sem se toliko naučila od vseh teh različnih ljudi, ki so mi prišli na pot, še več pa od tistih, ki so se mi postavili po robu. Še bolj hvaležna pa sem vsem skavtskim duhovnim asistentom, ki so še danes del moje poti, da so mi pomagali spregledati. Da so mi pomagali ponovno najti pot k Bogu in osmisliti vse, kar pravzaprav počnem in za kar živim. Danes zato živim veliko polnejše življenje, brez blišča, nakupovanj in potrebe po gledanju lučk, ki so prav kičasto raztrešene po centru naše prestolnice. Znam se zadovoljiti z majhnim. In to mi je dovolj. Skavti so mi dali več, kot bi znala ubesediti.

V naravnem habitatu (Avtor: Blaž Žnidaršič)

Danes, ko to pišem, sedim v službi. V sanjski službi, za katero si nisem predstavljala, da jo bom dobila, še preden bom diplomirala. Zdi se, da je kar naenkrat vse, kar sem v preteklosti počela in temu niti nisem posvečala pretirane pozornosti, botrovalo temu, da danes sedim, kjer sedim. Da svoje delo opravljam z največjim veseljem in žarom in da zaradi znanja, iznajdljivosti in sposobnosti, ki sem jih pridobila preko nekaj let skavtstva, štejem kot nepogrešljiv člen ekipe, ki je svojo zgodbo začela pisati junija letos. Vem, kdo sem in kaj mi je pomembno.

V zaključku bi rada izrekla en velik HVALA. Hvala Robertu Baden-Powellu za njegov doprinos k skavtskemu gibanju. Petru Lovšinu in ekipi, da so ponovno vzpostavili skavtstvo, in neustavljivemu volku, ki me je z idejo seznanil. Takratnim soklanovcem, ki so (nekateri) še danes moji sovoditelji in me spremljajo ter me bodrijo na vsakem koraku. Hvala vsem mojim voditeljem in SVOD-om tabornih šol, duhovnim asistentom, skavtski pisarni in staršem, ki so mi v zadnjih letih zares v oporo pri tem, kar počnem. Največja zahvala pa gre vam. Mojim skavtom. Mojim bivšim izvidnikom, zdajšnjim popotnikom in udeležencem tabornih šol, ki sem jih vodila. In vsem ostalim skavtom, ki me kontaktirate, ker bi želeli svoje skavte učiti o rastlinah, ker potrebujete kakšen recept ali pa bi želeli izpeljati tabor brez odpadka. Od vseh vas sem se naučila največ in še vedno se učim. Zaradi vas osebno rastem in sem motivirana, da se pri tem ne ustavim.