Dom je tam, kjer je srce
»Bi lahko napisala eno skavtsko zgodbo …« preberem v svojem e-nabiralniku. Uf, težka naloga, so moje naslednje besede. Kakšno, o čem, koliko besed, kakšna tematika? Vse to in še več mi roji po glavi, ne zato, ker ne bi bilo nobene, ampak morda prav zato, ker jih pravzaprav ne manjka.
Kljub temu, da že tipkam, še ne vem, kako bom zaključila to zgodbo, a vem, kaj želim povedati, vsaj približno. Zgodbe so pač takšne, da imajo različne konce, se vmes malo zapletejo in spet odpletejo, naredijo konec in začnejo znova. Nešteto jih je na vsakem koraku, a kateri izmed njih je tvoj? Kateri je moj?
Moj … takšen domač, meni poznan. Včasih ga ne razločim, včasih slike, zgodbe in dogajanje kar bežijo mimo, čeprav intenzivno stopam zraven, se na koncu v naglici časa le sprehodim v novo zgodbo. In takrat, ko enkrat napoči čas, premišljujem in podoživljam »kako je bilo«.
Morda ni prav, morda je še kako prav … vem pa, da je tako domače … prebirati predalčke spominov, ogledovati fotografije, listati po nedavnih poezijah in zapiskih. Domače predvsem zato, ker so v teh zgodbah ljudje – tisti, ki jih danes skoraj ne srečam več, a imajo poseben prostor v moji »omari« spominov, tisti, ki jih še danes srečujem kot sovoditelje, jim pomaham od daleč ali pa se preprosto nasmehnem svojemu skavtskemu bratu in sestri. Potem so tu še tisti, ki jim lahko z največjo hvaležnostjo rečem prijatelji. Torej vsi tisti, ki spominu dodajajo čustva in doživljanje.
----
Taborni ogenj (Avtor: Arhiv Tjaše Sušin)
Če se vrnem v l. 2014 na travnik v Straži pri Novem mestu, ki je približno 370 izvidnikom in 60 voditeljem ter popotnikom v tistem času postal skavtski dom za en teden, se vrnem v eno bolj doživetih in eno mojih ljubših skavtskih zgodb, če ne celo najljubšo. Zakaj?
Morda zato, ker je med prvimi. Prvimi izzivi, ki jih kot voditelj narediš en korak izven svojega stega.
Morda zato, ker začetni strahovi niso dobili epiloga. Vse je teklo kot po maslu, strah o tem, da bo nekomu preveč in drugemu premalo, se je hitro razblinil in skupaj smo dobro odgovorili na vprašanje »Kuga b' r'd?«.
Morda zato, ker je bil Skavtski duh prisoten pri vsakem načrtovanju. Kar se je čutilo v tem, da smo si blizu, da se prenašamo takšne, kot smo, da se lahko iskreno smejimo, ustvarjamo in izražamo svoje ideje in na koncu »nekaj rata«, a ne kar nekaj, saj ima vse skupaj svoj smisel in namen.
Morda zato, ker so pristne izvidniške oči in preseganje domače cone udobja v stegu prerasle v resnično pričevanje skavtske družine. Vsak v svoji galaksiji, a v skupnem vesolju, smo kot pravi galaktični popotniki odkrivali kotičke naše narave, iskali poti do novih poznanstev, kričali celo kopico klicev, jedli iz iste posode, gledali v iste zvezde … in v vsem tem sem vedno bolj spoznavala moč in čarobnost skavtske obljube, ki smo jo nekoč izrekli.
Morda zato, ker se vsaj zdi, da je duh tabora živ še danes. Še danes ob melodiji himne poskoči srce in privleče na dan vse bolj in manj navihane trenutke, če morda za utrinek kopiram kar te, ki sem jih zapisala v zapisku Taborni drobci 2. del (objavljeno na FB, 2014):
Pozdravi izvidnikov. Nasmešek na obrazu. Objemi za lahko noč. Večerna molitev. Veseli »Dobro jutro, Tjaša«, zasanjani pogled na tabor, občutek, da uspeva, razigrani in zagreti voditelji, zagnani klanovci. Zmeda s pripomočki, občasni »to je prenaporno«, tudi občasna majhna neusklajenost in nasmešek ob koncu, hitenje, kratkotrajna tečnoba, »to je res zakon«, »tuki bo – utrganica«, »Pridte takoj. Pridemo«, izgubljena postaja, nenasitno dobra hrana, vedno odlično vzdušje v kuhinji, vrhunska ekipa prve pomoči, zafilan odtok, Skavtski duhec … in na tisoče izjav, ki se te dotaknejo – brez dotika.
• »Sej zastopiš. Ne vem, včasih je res težko.«
• »Mal smo bli naporni. Ampak vsaj dolgčas ni bil.«
• »Ni treba poslušat, boš slišala zvečer na preverbi.«
• »Ja nč ne. Pol bom jst tut par prjatlc prpelu, pa bo. Tko se ne mormo it. Sej smo vzgojna organizacija, ne pa živalski vrt.«
• »Joj, škoda da ne bo preverbe. Jst bi pa tko rada svojo srečo delila z vami.«
A to še zdaleč ni vse. Verjetno bi lahko napisale še na tisoče »Morda zato …«, a ni potrebno. Ta velika zgodba, ki pod svojo streho skriva veliko manjših zgodbic, je zagotovo ena tistih, ki Skavtskega Duha še dodatno razplamti, in čeprav je mimo že kar nekaj let, Skavtski Duh še vedno gori. Vmes se je sicer nahranil še marsikje.
Izvidniki so danes že popotniki, morda celo voditelji … morda zato, ker jim je ta ali pa kakšna druga zgodba razpihala žerjavico navdušenja.
Verjetno je pomemben še tisti »Morda zato …«, ki bi opisoval težke trenutke in solze nabrane globoko v sebi ali solze, ki drsijo po utrujenem licu, a namenoma sem jih izpustila. Ti naj bodo lekcije v zgodbi, priložnosti za nove modrosti in zato, da so vsi ostali trenutki toliko bolj vredni, toliko bolj pravljični.
----
Človek ne rabi veliko, da je srečen. Potrebuje človeka … takšnega, ki mu pričara varen prostor. Takšnega, ob katerem se počuti domače. Dom je tam, kjer je srce, pravijo in kljub temu, da se zelo zelo rada vračam domov-domov (v Krško), gremo vedno rada tudi le domov (v stanovanje v Ljubljani, na tisti ali oni skavtski tabor(ni) prostor ali morda v katerega od počitniških domov). Ravno v tem je sreča … V tem, da si med kamni našel ali ustvaril bisere.
Vsak biser je najprej zgolj kamen, tako je tudi vsak neznanec najprej le eden izmed mnogih, a sčasoma lahko pridobi na svoji vrednosti. Tudi vsak prostor je le prostor, dokler ne prejme pečata dragocene zgodbe. Kaj v sebi nosi tvoja?
nepogrešljiva svižčevka
