Taborna šola– Misija v prihodnost
(Avtor: klemnov fotoaparat)
Čeprav sem v poznih petkovih urah skeptično skušal zaspati in se vsaj malo spočiti ter pripraviti na dogodivščino pred mano, mi misli niso dale miru in sem razmišljal o dnevih, ki so bili pred mano in o število udeležence, da ne bi kje mogoče sam se potepal po naši prelepi deželici. Za čuda sem se naslednji dan zbudil poln energije in pripravljen, da se odpravim. Izkazalo se je da sem bil v zmoti, saj se naše število skozi Maribor, Celje in Ljubljano lepo povečevalo in dokaj hitro se nas je v Idriji zbralo 11 (kasneje se nam je pridružila še ena zamudnica :P ) nadebudnih in znanja željnih klanovcev iz vseh koncev Slovenije. Kaj kmalu so se nam pridružili še voditelji TŠ – naša misija v prihodnost se je pričela. In kdo bi si mislil, za začetek so nas izgnali iz raja. Tudi prav, vsak skavt se mora znajti tudi v takšni situaciji. Po dolgi in naporni poti, po več ovirah, vzponih in padcih so nas le sprejeli nazaj v obljubljen raj in s sveto mašo proslavili našo vrnitev. Sledilo je nekaj uvodnih besed, postavitev pravil in zamenjava rutk, tako smo uradno postali ena družinica, ki se je podala novim izkušnjam naproti. Nočem vas razočarati, ampak vsak dan smo hodili samo 4 ure,… Na naši poti čez Idrijo, Dole, Gore, Medvedje Brdo, Logatec, Rovte, Izgorje in Žiri smo se naučili marsikaj o delovanju ZSKSS, vlogi in pomenu voditelja v stegu, komunikaciji, načinih dela, načrtovanju in pa zgodovini skavtstva. Nikakor pa ne smem pozabiti na duhovno plat naše taborne šole, osebno rast posameznika, katehez, katerih nas je učil naš DA.
(Avtor: klemnov fotoaparat)
Dnevi so potekali po dokaj ustaljenem ritmu, no če odštejem potep in služenje. Vstajali smo ob sedmih in začeli z jutranjo telovadbo, prvo dnevno molitvijo in zajtrkom. Nato so sledile teme, za nekatere predavanja, spet za tretje sproščeno zbiranje informacij, ki nam bodo prišle še kako prav za v naprej. Po »temah« smo se počasi odpravili na pot in zbirali informacije drug o drugem. Na postanku je bil čas za rahlo razvedrilo, malico, kosilo, kakšna tema, po možnosti tudi dnevno bogoslužje. Ni ga lepšega in bolj pristnega trenutka z Bogom kot povezanost z Njim prav preko narave, neprecenljivo. Sonce nas je vztrajno priganjalo, čevlji so cepetali v senci in nahrbtniki so bili otožno iskali ramena in hrbte, čas je bil, da se odpravimo naprej. Ko se je naš zvesti prijatelj začel spuščati za obzorje, smo tudi mi krenili h kraju naše nastanitve, vsaj za ta dan. Postavili smo bivake, opravili še vse česar nismo uspeli na postanku, ga malo zažurirali, si podali misel, mogoče dve o poteku dneva, se po možnosti umili ter živahno smuknili v spalke. Dnevi so tako kar tekli mimo nas, a med nami se je v teh nekaj dneh vzpostavila močna prijateljska vez. V torek zvečer nas je po več dnevih sonce pozdravil še dež, kar je naredilo res pravo skavtsko izkušnjo. In prišla je sreda, zadnji dan našega druženja. Na pot smo se odpravili vsak zase, kot posamezniki. V trenutkih samote smo doživljali puščavo in prepuščali mislim, da zaobjamejo preteklih nekaj dni in si jih vtisnejo v trajen spomin. Vsega lepega je enkrat konec, tudi naše poti, ki se je končala v Žireh. Zaključili smo s sveto mašo, pri kateri smo prejeli tudi Janezov krst. Ampak kot smo se naučili ni noben dogodek popolno izvršen, če se na koncu ne praznuje. In tudi smo. Nekaj naložbenega zlata je bilo podarjenega in nekaj datumov je bilo predstavljenih, nekaj objemov podanih in nekaj sloves vrženih v zrak. Čas je bil, da se razbežimo.
(Avtor: klemnov fotoaparat)
Že na poti z vlakom, ko sem skozi okno opazoval naravo, ki je bogatila mojo vožnjo, se mi je, razmišljajoč o tem kaj naj napišem oziroma kako naj spišem ta zmazek svojih besed, v spomin vtisnilo to zelenje. Bila je barva, ki mi je do tedaj že zelo prirasla k srcu. to je bila temno zelena barva, rahlo ponošene, preznojene in z enkratnimi izkušnjami prepojene rutke taborne šole. Vsem pripravnikom TŠ pa le še: »Dejmo, dejmo dame, jez se ne bo zgradil sam od sebe!!« :-)
