Tabor družin (julij 2014)
(Avtor: Tone Lesnik)
»Že dolgo se nisem prijavljala na kakšen skavtski tabor. Nazadnje se je to zgodilo 10 let nazaj, ko sem se prijavljala na Pota, najbrž. Morda pa je ravno zato čas za novo skavtsko dogodivščino! Kočevski Rog je sicer daleč, skavtska rutica precej zaprašena, malo sem se polenila, z malo tudi še nismo spali v šotoru… ampak, nimaš kaj, skavt je vedno pripravljen - pojdimo!« …
In tako smo v petek, 6.7.2014 popoldne, v Kočevski Rog počasi kapljale skavtske in (še) neskavtske družine iz vseh koncev Slovenije. V prelepi kočevski idili so se postavljali šotori in pticam so pričeli konkurirati otroški glasovi. Zvečer je, prav tako kot v starih časih (ko smo bili starši še mladi), ob pesmi Naj skavtski duh zagorel taborni ogenj, ob njem pa smo poslušali kratke predstavitve družin.
Sobotno jutro je prineslo nove skavtske dogodivščine. Dopoldne smo se lahko udeležili zanimivih delavnic, ki so nas učile, kako živeti z naravo in jo vnesti v družinski vsakdan. Izdelovali smo igrače in igrala (rusko kegljišče, piščalke in loke), naredili skalnjak z zelišči, slikali s »fotoaparatom«, se igrali igrice »z lojtrco do nebes«, spoznavali eko čistila in klepetali o zdravi hrani. Sledil je kulinarični izziv za starše - očetje so pekli v podpeki, glavni kuhar Matija se je lotil juhe, mame pa so pripravljale solate.
V nedeljo smo po skupinah in s pomočjo izurjenih vodičev Skavtskega okoljskega centra (SOC) spoznali del tamkajšnje gozdne učne poti. Sledila je sveta maša v naravi - pod divjim kostanjem. Tabor smo zaključili s simbolnim dejanjem - posadili smo nove smreke in zanje poiskali najboljša mesta. Z njimi smo posadili nova upanja - za naše družine.
Kaj bi si še želeli lepšega? Morda to, da bi skavtski tabor družin trajal še kakšen dan več. :-)
Ko ste mi že dali besedo, lahko povem, da tabor ocenjujem kot prijeten, koristen, morda celo nujno potreben. Nekaj, kar se ne sme zamuditi. Predvsem, ker te za nekaj časa zopet usmeri v bolj pravo smer. V poplavi igrač in dandanašnjega gesla »potrebujem vse, kar mi ponujajo trgovine«, pač včasih pozabimo, da je najbolj zabavno igračo izdelati sam. In da je najboljše igrišče narava. In da bi večkrat morali zlesti iz svojih brlogov in oditi v naravo še s kakšnimi skavtskimi prijatelji. Ob tem bi v imenu vseh udeležencev želela reči še hvala - 7 voditeljem (Mateji, Janezu H., Janezu K., Klari, Manci, Marjeti in Tonetu) in 2 tehničnima (Beni in Domnu) za lep tabor!
In kakšni so odzivi dveh udeleženih družin?
Najbolj si bova zapomnila "družinski bazar" in izdelavo dišečih vrečic, poglede skozi teleskop sredi črnih kočevskih gozdov in fotografije vesolja. Navdušila sem se za izdelavo skalnjaka. Marko je tako izpeljal delavnico, da je bilo tisto iskanje špranj v skalah kot ena fletna igrica. Doma sem že našla nek kup skalc, ki čakajo, da jih dopolnim z zemljo in zelišči. Mogoče sva pogrešala kakšno delavnico za najmlajše. Otrokoma se je vtisnila v spomin tudi igra hoje po vrvi in rusko kegljišče. Predvsem zato, ker so bili keglji odlični za postavljanje mega stolpov, ki so se tako presenetljivo zabavno podirali. Sicer smo se naučili, kaj je to "skavtski tabor" - šotori, prijatelji, kitara, ogenj, a sta Jernej in Jurij kljub temu doma sorodnikom odgovarjala na vprašanje, če smo bili na skavtskem taboru, z "neee, v Kočevskem Rogu smo bili"...
(družina Tehovnik)
V naši družini je na taboru v Kočevskem Rogu vsak dobil nekaj, kar je bilo pisano posebej na njegovo telo in dušo. Ata se je po dolgem času spet naužil skavtskega vzdušja, mama je lahko dva dni venomer vonjala gozdni zrak, Marija je imela veliko veselja s spanjem v roza spalni vreči in zelenem šotoru, Jakob pa je s svojimi tovariši zavzeto skrbel, da ogenj ne bi ugasnil.
(družina Klemen)
