Zažiga

0 Zažgi

Prenesi v

Sovzgoja ali kako pri skavtih rastejo žene in možje

Tjaša Sušin, Irena Mrak Merhar, Jasna Tikvič, Tamara Velikanje, Domen Golob in Janez Kobal 25.05.2016
“Ali nas je narava preprosto pretirano opremila na področju parjenja? Ali pa je na delu nekaj pametnejšega in bolj skrivnostnega ter obstaja širša medsebojna povezava med spolnostjo, življenjem in tem, kaj pomeni biti človek?” (Time, 19.1.2004, str. 64)
(Avtor: )

“Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril. Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: “Bodita rodovitna in množita se, …” (1 Mz 1, 27-28)

Kdo pravzaprav je človek?

Človek je po Svetem pismu moški in ženska v svoji telesni, duhovni in čustveni razsežnosti.
Tako razumevanje človeka je pravzaprav tudi skavtski pogled. Sovzgoja, poleg duhovnosti temeljna vzgojna izbira Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS, Združenje), se dotika naslednjih področij:

  • Kdo sem jaz kot moški, kdo sem jaz kot ženska?
  • Kakšne so značilnosti nasprotnega spola?
  • Spolna (moška in ženska) vloga v družbi
  • Spolna identiteta (kako se vidim kot moški/ženska, kako se vrednotim, kako se počutim, kako se vedem)
  • Povezava spolne vloge in spolne identitete (dekleta odrastejo v žene, moški v može → medsebojno bogatenje in sprejemanje)
  • Sprejemanje odgovornosti za lastno življenje
  • Pozitivna samopodoba ter sprejemanje sebe skozi različna obdobja kljub vsem fizičnim, duhovnih in čustvenim spremembam (razumevanje stvari, ki se ti zgodijo, pa jih sprva ne razumeš in šele čez čas ugotoviš zakaj je dobro, da so se zgodile)
  • Pripravljenost na ljubezenski odnos fant-dekle in posledično na ljubezensko-spolni odnos mož-žena
  • Ustvarjanje srečne in zadovoljne družine
  • Voditelji in voditeljice kot zgled medsebojnega spoštovanja, sprejemanja različnosti in polnega sodelovanja
  • Zaupanje med vrstniki, zaupanje med voditelji in člani, varnost in podpora

Zaradi uspešnejšega izvajanja sovzgoje smo se v ZSKSS že v začetkih odločili, da vse veje vodita skupaj voditeljica in voditelj, ki s svojim delovanjem ponujata fantom in dekletom zgled moškega in ženske ter pozitivnega medsebojnega odnosa. V ZSKSS si prizadevamo sooblikovati družbo, ki temelji na medsebojnem bogatenju in sprejemanju. V tej luči je urejeno tudi Združenje (uravnotežena sestava delovnih teles od IO do raznih tropov) in kultura njenega vodenja. Moški in ženske imamo različne sloge delovanja, izražanja, različne interese in poglede, kar želimo upoštevati ter s tem bogatiti naše Združenje in posredno družbo, v kateri delujemo.

Ali na načrtovanju vzgoje načrtujemo tudi sovzgojo – vzgojo za ljubezen? Ali res vzgajamo za sovzgojo? Se vsaj tekom leta dotaknemo vseh področjih, ki jih zajema sovzgoja, ali ostanemo zgolj pri tem, da moški in ženski lik voditelja v veji zagotavlja vse to? Se z meni zaupanimi skavtinjami in skavti pogovarjam o prijateljstvu in ljubezni? Se z njimi kdaj pogovarjam o čistosti in kakšno bogatost zakonskega odnosa lahko le-ta prinese? Kako odreagiram, ko sredi deževnega popoldneva na četinem taboru dekliški vod pristane v fantovskem šotoru ali klanovca najdem med poljubljanjem? Kakšen je moj odziv, ko skavtinja na taboru nosi (nekoliko) prekratke hlače in majico z globokim izrezom, ali pa ko skavt sleče majico, ker je normalno, da mu je vroče, če pa je cel dopoldan kopal luknjo za jambor? 

Ljubiti se

Kaj pravzaprav je ljubezen? In kaj pomeni vzgajati za ljubezen? Kaj pomeni iskanje prave/pravega? Ali moram za to, da bom le-to/tega našel, imeti prej več neuspešnih zvez ali je dovolj, da nasprotni spol spoznavam s pomočjo prijateljevanja in druženja? Ali pomaga, če molim, da bom našel pravo/pravega? In ali se zavedam, da pravzaprav nihče ni popoln in da takrat, ko metuljčki popustijo, postanejo bolj opazne tudi šibkosti in da je pravzaprav tudi ljubezen odločitev za v dobrem in slabem, bolezni in zdravju, do konca dni živeti to odločitev ter je ne opustiti takrat, ko prvič postane hudo. Tako kot zaključimo šolanje, z vsemi vmesnimi manjšimi in velikimi preprekami. In kaj, če je moja poklicanost duhovniška oz. redovniška služba? Ali pa sem poklican v življenje samskosti?
Kakšna je v okviru ljubezni vloga čistosti? Ali pa, če postavimo vprašanje drugače, kaj pomeni živeti čistost v različnih poklicanostih in obdobjih te poklicanosti?

Skavti verjamemo, da je sveti zakon zakrament, »zveza, s katero mož in žena ustanovita dosmrtno življenjsko skupnost in je po svoji naravi naravnana v blagor zakoncev in roditev ter vzgojo otrok«. (ZCP, kan. 1055, par. 1).

Kako gledam na to, da sta morda voditelj in voditeljica določene veje fant in dekle in kaj, če to morda sredi skavtskega leta več ne bosta? Kaj če par ne živi čistosti pred zakonom ali če živi na koruzi? Kaj naredi SKVO (skupnost voditeljev, op. u.) v tem primeru? Kaj če je skavtski voditeljici/voditelju/paru na njeni življenjski poti najprej poslan otrok, šele nato pa zakrament zakona? Se zavedam, da skavti na nek način smo daljna priprava na poroko in zvesto ljubezen?

Svet, v katerem živimo in kako najti sebe v njem

Razmišljanje pod zgornjima naslovoma je precej logično. Ampak, kot že velikokrat ugotovljeno, skavti vendarle ne moremo živeti v varnosti mehurčka. Šele s tem, ko se odpremo v družbo, jo pravzaprav lahko spreminjamo in soustvarjamo. 

Kot pravi tudi Listina slovenskega katoliškega skavtstva smo “skavtinje in skavti misijonarji v svojem okolju, kjer je naša oblika dela namenjena prvenstveno tistim mladim, ki se na druge načine ne vključujejo v Cerkev”. To torej pomeni, da delujemo na robu Cerkvenega prostora ter družbi želimo približati skavtski (katoliški) ideal.

Kako torej poskrbeti, da bomo posamezniku čimbolj približali ideal, v katerega verjamemo? V kakšni meri in kdaj odpirati pogovore o vrednotah, na katerih slonimo in v katere verjamemo? Kako zbližati “svet - družbo izven” in naše “skavtsko življenje”, da bomo živeli to, kar smo obljubili? Kako sprejemati tiste, ki razmišljajo drugače (do istospolno usmerjeni, do tistih, ki imajo drugačen pogled na kontracepcijo)? Kako, ne samo v letu usmiljenja, se zavedati tega, da ima Bog svet rad takšen kot je, da pa z njim ni zadovoljen in mu zato vedno znova daje priložnost, da se “popravi” in po padcu pride nazaj v njegov objem? Kako živeti na robu ter povezovati današnjo družbo s katoliškim idealom na način, da ne bomo padli preveč ven, niti preveč notri, da ne bomo pozabili na realnost in ne zanemarili idealov.

Napovedujemo

Datum in ura: torek, 21. 6. 2016, 18.00 – 22.00 (cca 2 uri predavanja, nato možnost za vprašanja in druženje ob prigrizku)
Lokacija: ena od dvoran pri sv. Jožefu
Predava: Štefan Kržišnik

Komentarji (0)

Za komentiranje se prosim prijavi.