Pot v Đ a.k.a. Si to res ti?
Skupinska (Avtor: Živa V., Zala P., Marko P., Tomaž M.)
In prišel je čas za pričetek taborne šole. V Soči sta nas pričakala dva čudna - taka v trenirkah, s preveč nakita in bizarnim naglasom - spraševala sta: "Kaj vi kle delate? A bi malo Đ-ja? Poł morte it do šefa!" Nato smo se podali na pot. Na ovinkasto pot, polno ovir - od dima, do Soče, do čudnih priprav, od katerih se ti zvrti, vse tja do ribe - in pot, polno čudnih ljudi smo šli iskat Đ, saj smo vsi naivno mislili, da ga bomo našli že prvi dan.
Po poti so nam ob strani stali vsi tisti, ki v džungli ne smejo manjkati: Akela, Bagira, Kača Kaja, Balu, Želva U in Sivi brat - in skrbeli, da smo od taborne šole odnesli kar največ, mama Rakša in Ata Volk pa sta poskrbela za to, da smo dobro in obilno jedli.
Kaj smo delali na TŠ? Se učili o džungli. Bili sprejeti v krdelo. Iskali smo Mavglija, ki so nam ga ugrabili Bandarlogi in se borili z vaščani. Tako kot Mavgli smo odtekli svoj pomladni tek. Dali volčjo obljubo. Se učili o skavstki metodi in do štirih zjutraj pisali zlate knjižice. Se pogovarjali o skavtskem načrtovanju in pripravi katehez. Skupaj z Jono padli v ribje žrelo. Se udeleževali poznonočnih večernih maš, ki jih je vodil naš Balu. Se učili o uokoljenju, novih pesmi in bansov, novih iger ... Delili izkušnje iz krdela. Pregledali zgodovino skavtstva. Poslušali Bi-Pi-ja, ki se nam je javljal iz Londona. Hodili po in padali iz slack-line-a. Ponoči ležali na travi, gledali v nebo in šteli utrinke. Spravljali SVOD ob živce, ko smo ob pol dveh zjutraj še vedno posedali in klepetali in gledali zvezdne utrinke. Peli in se igrali ob večernem ognju. Se učili o administraciji, prvi pomoči, o tem, kako reagirati ob nastanku kriznih situacij. Gradili mesta iz peska in tacali po mrzli Soči. Se učili o prehodih volčičev k izvidnikom, osebnem napredovanju, delovanju SKVO-ja, komunikaciji s starši, o tem, kakšen je idealen skavtski voditelj in zakaj mi to nikoli ne bomo (bomo pa lahko idealna skupina, v katero bo vsak izmed nas vnesel svoje dobre lastnosti), o naši vlogi in nalogah in končno tudi o volčičih, o tem, kaj lahko pričakujemo od njih, o stopnjah razvoja in njihovih splošnih lastnostih.
Na osebnem spremljanju smo izlili svoja čustva, povedali, kaj nas moti, kaj nam je všeč, kaj bi si še želeli. Stari volkovi so se trudili, da so naše predloge upoštevali, hkrati pa so postajali naši prijatelji. Med obroki so sedeli z nami, se pogovarjali in hecali, delili svoje bogate izkušnje in znanje. Učili smo se z delom, predvsem pa smo se učili drug od drugega. Vse teme so bile tako prepletene med seboj, da nismo niti opazili, kdaj smo iz ene teme prešli v drugo. In tudi tiste teme, ki bi lahko bile dolgočasne, so bile predstavljene na tak način, da smo se vsi zabavali zraven. Hkrati pa nam bodo tako stvari verjetno tudi dlje časa ostale v spominu.
Ja, ta norost še vedno deluje. In, kar je nabolj pomembno, v tem tednu smo prav vsi našli tisti Đ, ki smo ga iskali že od prvega dne. Našli smo ga v srcu in zdaj ga lahko delimo naprej!
