Jutranje srečanje z malgaškimi skavti
Poleti se nas je petnajsterica misijonskih navdušencev odpravila k slovenskim misionarjem in njihovim vernikom na Madagaskar. Ko so skavti iz župnije Vangaidrano, ki jo upravlja misionar Klemen Štolcer, slišali, da so v skupini tudi štirje skavti, so misionarju rekli, da bi imeli radi eno skavtsko srečanje z nami. Mi pa smo bili seveda takoj za to.
Bila sem v dilemi, ali naj v naslov (namesto jutranje) napišem poletno srečanje, kar se sliši že zelo daleč, ali zimsko, kar se tudi sliši še daleč. No, bilo je oboje, evropsko poletje in afriška zima in res je že zelo dolgo od takrat.
Na Madagaskarju so delavniške maše običajno ob šestih zjutraj in ker je bil naši dnevni urniki precej natrpani, smo se za skavtsko srečanje dogovorili ravno pri oz. po eni četrtkovi jutranji maši. Slovenci smo na predvečer eno reklamno ZSKSS skavtsko mapo predelali v škatlico, vanjo dali nekaj stvari, ki znajo priti prav za prvo pomoč, vključno s frutabelo in začimbami in seveda našimi naslovi. Malgaški skavti pa so na srečanje prinesli za vsakega izmed nas verižico, ki so jo za nas sami naredili iz naravnih materialov in za njihove kraje značilen klobuk iz riževe slame.
Po šesti maši smo se tako zbrali v krogu, oni v krojih in rutkah, mi samo v puloverjih s skavtsko lilijo (druge opreme nismo imeli s sabo). Pri njih imajo dekliško in fantovsko skavtsko organizacijo, kar se je videlo po različnih krojih punc in fantov. Na srečanju smo eni drugim povedali, da smo veseli srečanja in da bomo ostali povezani, preko misijonarjev in v molitvi, zapeli vsak par pesmi, zaplesali en ples, izvedli en klic, razdrli krog, naredili par fotografij in skupaj zapeli Pesem slovesa.
Ja, skavte človek sreča res povsod, tudi v zelo odročnih afriških vasicah. Nekaj smo jih srečali tudi na ulicah glavnega mesta Antanariva in tudi s tistimi smo na hitro izmenjali skavtski pozdrav.
Na Madagaskarju so delavniške maše običajno ob šestih zjutraj in ker je bil naši dnevni urniki precej natrpani, smo se za skavtsko srečanje dogovorili ravno pri oz. po eni četrtkovi jutranji maši. Slovenci smo na predvečer eno reklamno ZSKSS skavtsko mapo predelali v škatlico, vanjo dali nekaj stvari, ki znajo priti prav za prvo pomoč, vključno s frutabelo in začimbami in seveda našimi naslovi. Malgaški skavti pa so na srečanje prinesli za vsakega izmed nas verižico, ki so jo za nas sami naredili iz naravnih materialov in za njihove kraje značilen klobuk iz riževe slame.
Po šesti maši smo se tako zbrali v krogu, oni v krojih in rutkah, mi samo v puloverjih s skavtsko lilijo (druge opreme nismo imeli s sabo). Pri njih imajo dekliško in fantovsko skavtsko organizacijo, kar se je videlo po različnih krojih punc in fantov. Na srečanju smo eni drugim povedali, da smo veseli srečanja in da bomo ostali povezani, preko misijonarjev in v molitvi, zapeli vsak par pesmi, zaplesali en ples, izvedli en klic, razdrli krog, naredili par fotografij in skupaj zapeli Pesem slovesa.
Ja, skavte človek sreča res povsod, tudi v zelo odročnih afriških vasicah. Nekaj smo jih srečali tudi na ulicah glavnega mesta Antanariva in tudi s tistimi smo na hitro izmenjali skavtski pozdrav.
