Bivši smo taborili
Bivši skavtski voditelji (in še več bodočih skavtov) smo se po dolgem dogovarjanju le spravili na skupno taborjenje.
Večina na kupu (Avtor: Lačni Jež)
Bivši skavtski voditelji (in še več bodočih skavtov) smo se po dolgem dogovarjanju le spravili na skupno taborjenje. In čeprav je na začetku kazalo, da zaradi velikega navala novih družinskih članov, kar je bil v veliki večini razlog za odpovedi (poleg skavtskih, da so v tem času na taboru že drugi družinski člani, ki potrebujejo logistično podporo v obliki prevozov,...), tabor ne bo ravno uspel, se nas je zbralo kar lepo število in ob večinoma lepem vremenu uživalo v lepoti najlepše slovenske doline (morda bomo z naslednjimi tabori uspeli ovreči to tezo, kdo ve?). Skavtske veščine smo uporabljali le ob redkih trenutkih – ob postavljanju šotorov ter zasilnega nadstreška za gojenje še ene skavtom dobro znane veščine – pogovorov o tem, kaj vse smo pri skavtih že izkusili in kako se bomo v tej smeri v bodoče bolj ali manj trudili. Sicer pa smo se sprehajali ob Soči in njenih pritokih ter preizkušali temperaturo vode. Ob tem smo bili sicer precej manj pogumni kot naši otroci, ki jih še tako hladna vode ni ustavila. Je pa prišla na našem taborjenju prav tudi oprema, ki je na skavtskih taborih nismo poznali. Se pač pozna, da so skavtska leta nekaterih že tako daleč, da je le še manjši del opreme kdaj videl tudi skavtski tabor – pa še od te večina le potovalnega. So se nam pa po drugi strani poznale izkušnje, saj smo vse potrebno okoli tabora postorili v zelo kratkem času in si večino časa namenili osnovnemu cilju tabora – druženju.
Tako smo naše druženje začeli v soboto s sprehodom do trdnjave Fort Hermann. Tu se je videlo, da so bile naše priprave predvsem preveč resne. Opremili smo se namreč za pot, kot je bila nekoč (saj smo vendar bivši, a ne?), vmes pa so v predor, skozi katerega vodi pot, napeljali razsvetljavo. Pa je šla glavna zanimivost dneva po žici. Še dobro, da nam je drugi del prenove šel bolj na roko – zaradi prenovljene trdnjave smo namreč uspeli z informativnih tabel izvedeti o trdnjavi več, kot smo prej vedeli vsi skupaj, pa še ogled je bil predvsem za nadebudneže precej bolj varen, kot bi bil sicer. Večer ob postavljanju šotorov ter večerji je bil posebej zabaven, sploh ob stalnem tekanju za psi, ogledovanju najlepše krave v Trenti, ki je prebivala v hlevu ob kampu,... Tako nam je večer tako hitro minil, da se je večerni taborni ogenj zaradi pozne ure preoblikoval v večerno posedanje ob leseni mizi. Nekateri smo se potem sredi noči lotili selitve shrambe iz šotora v avto (še en del opreme, ki ga v naših „skavtskih“ časih ni bilo na taboru) zaradi nočnih kosmatih obiskovalcev.
Drugi dan je bil namenjen obisku belopotoškega slapu. Ob poti smo se ustavili in zahvaljujoč patru Robinu imeli še sveto mašo. Po povratku v tabor je bil za večino že kar čas priprave na odhod, le dve družini pa smo še malce podaljšali naše druženje in si v ponedeljek ogledali še en slap ter se še malce ohladili v Soči.
Ob koncu je ostalo v spominu predvsem veselje ob ponovnem podoživljanju in tudi novem poznanstvu, saj se marsikateri voditelji nismo poznali od prej. Ja, toliko nas je že bivših, da govorimo že skoraj o generacijah bivših voditeljev. In pa, odslej se bomo pogosteje videvali na podobnih taborjenjih.
Večina na kupu (Avtor: Lačni Jež)
Tako smo naše druženje začeli v soboto s sprehodom do trdnjave Fort Hermann. Tu se je videlo, da so bile naše priprave predvsem preveč resne. Opremili smo se namreč za pot, kot je bila nekoč (saj smo vendar bivši, a ne?), vmes pa so v predor, skozi katerega vodi pot, napeljali razsvetljavo. Pa je šla glavna zanimivost dneva po žici. Še dobro, da nam je drugi del prenove šel bolj na roko – zaradi prenovljene trdnjave smo namreč uspeli z informativnih tabel izvedeti o trdnjavi več, kot smo prej vedeli vsi skupaj, pa še ogled je bil predvsem za nadebudneže precej bolj varen, kot bi bil sicer. Večer ob postavljanju šotorov ter večerji je bil posebej zabaven, sploh ob stalnem tekanju za psi, ogledovanju najlepše krave v Trenti, ki je prebivala v hlevu ob kampu,... Tako nam je večer tako hitro minil, da se je večerni taborni ogenj zaradi pozne ure preoblikoval v večerno posedanje ob leseni mizi. Nekateri smo se potem sredi noči lotili selitve shrambe iz šotora v avto (še en del opreme, ki ga v naših „skavtskih“ časih ni bilo na taboru) zaradi nočnih kosmatih obiskovalcev.
Drugi dan je bil namenjen obisku belopotoškega slapu. Ob poti smo se ustavili in zahvaljujoč patru Robinu imeli še sveto mašo. Po povratku v tabor je bil za večino že kar čas priprave na odhod, le dve družini pa smo še malce podaljšali naše druženje in si v ponedeljek ogledali še en slap ter se še malce ohladili v Soči.
Ob koncu je ostalo v spominu predvsem veselje ob ponovnem podoživljanju in tudi novem poznanstvu, saj se marsikateri voditelji nismo poznali od prej. Ja, toliko nas je že bivših, da govorimo že skoraj o generacijah bivših voditeljev. In pa, odslej se bomo pogosteje videvali na podobnih taborjenjih.
+14
