Slavko Lenart poroča o potresu na Japonskem
Slavko Lenart, bivši načelnik ZSKSS je skupaj z družino študijsko na Japonskem doživel uničevalni potres. Preberite si njegovo izpoved. (Avtor: Wikipedia)
Vse se dogaja tako zelo hitro, da komaj uspemo slediti … Začelo se je (vsaj zame) s prijetno umirjeno glasbo, ki je spremljala nežen ženski glas, ki nas je nagovarjal po zvočnikih na faksu. Ura približno 15 do treh popoldan. Petek, 11. marec 2011. Ni bil trinajsti. Želel sem si še do konca opraviti analizo zadnjega testa. Koseki (moj gostiteljski profesor) bi naj šel drug teden v Ameriko, pa sva želela še prej pregledati in predebatirati. S Ho-jem, mojim vietnamskim študentom, sva sedela v pisarni, ko so, še preden je ženski glas utihnil, začele rahlo ropotat kovinske žaluzije. Spogledala sva se. Najbrž je spet potres. Nič novega. Delam naprej. Tresenje kar ne pojenja. Nenadoma sunek. Vau, sem slišal reči Ho-ja. Še enkrat. Vau! Ženski glas je opozarjal na nevarnost potresa. Zdaj mi je jasno. Fant, mar bi se bolj učil japonščino. Ho se je že spravljal pod mizo. Skozi možgane mi je šla ostra misel – Andreja, otroka! Kakšno uro nazaj sva govorila po telefonu in je rekla, da so na poti iz parka domov. Najbrž bo Neža šla spat. Ojoj. Ljubi Bog, tresenje še kar ne pojenja. Mogoče se celo stopnjuje.
Tale bajta ;) je najbrž projektirana na še kaj hujšega. Ni starejša od deset let. Armiran beton. V rokah sem že držal telefon. Hiša, kjer mi živimo me precej bolj skrbi. Brez veze, da kličeš! Spravi se pod mizo. Tako so nas učili. S telefonom v roki pod mizo: “O moj Bog, saj nismo prišli sem zato, da sem komu kaj zgodi!?”. Še ene par močnih sunkov. Zdelo se mi je, da se stvari v pisarni prevračajo. Samo čakal sem konca. Počasi se umirja. Telefonsko omrežje ne deluje.
Samo zagrabil sem nahrbtnik, čevlje na noge (v japonskih pisarnah smo pač vsi bosi :) ) in se pognal po hodniku. Požarna vrata so bila zaprta. Obrnem se. Druga smer. Tik pred stopnicami srečam Kosekija. “Si s kolesom?” me je vprašal. Prikimam. Grem. Srce sem čutil v grlu. Kaj bom videl, ko stopim iz te betonske trdnjave. Pripravljen na najhujše, sem uzrl samo množico ljudi s čeladami na glavah. Prestrašeni. S hišami v okolici ni videti kaj pretresljivo narobe. Hvala. Vozim. Po klancu navzdol gre zelo hitro. Prehod čez železnico zaprt. Kolone čakajo. Obrni! Podvoz. Z adrenalinskim pospeškom v žilah bi naj bile človeške fizične sposobnosti večje. Najbrž bo kaj na tem. Nisem štopal. Samo opazoval. Ljudje na ulicah. Preplašeni, zmedeni. Promet stoji. Skozi velika vrta trgovine vidim kako pospravljajo podrte police, blago po tleh. Objekti niso videti huje poškodovani. Hvala, hvala, hvala. Samo, da so moji trije v redu … Ne spomnim se, kako sem nosil kolo čez stopnice, prečkal glavno prometnico, prispel v domačo ulico. Stoji! Hiša stoji. Hvala Ti! Ni videti kaj hudo narobe. Planem po stopnicah, odklenem vrata. Razmetano, kot da je Anže hudo prekoračil svoja pooblastila za igro. ;) Stanovanje je prazno. Z Andrejo sva se večkrat pogovarjala o tem, da je v takšnem primeru naša “varna točka” v parku. Telefon še vedno ne dela. Hitim. Kje bi lahko bili? Avtomobilčki. Anže je pravkar zvozil zadnjo šikano pred parkiriščem. Vidim Andrejo kako skuša telefonirati. Preskočim ograjo in jo objamem! “Anže, Neža! Tukaj sem!”
Preostanek dneva smo preživeli v parku. Šel sem si pogledat našo hišo. Kot je videti po odpadlem ometu je nastalo nekaj razpok. Predvsem horizontalne v višini etaž, nekaj strižnih na posameznih stenah. Zunaj se pripravlja k dežju. Popotresni sunki si še vedno sledijo na cca 15 minut. Ampak se zdi, da niso več tako zelo močni kot prvo uro po potresu. Neža je lačna. Anžeta zebe. Ob temi se umaknemo v hišo. Očitno so podobno storili tudi drugi stanovalci, saj je večino stanovanj razsvetljenih.
Dva dneva po glavnem potresnem sunku se tla še vedno tresejo. Počutim se že kot na ladji. :) Ampak se umirja. Pretreseni smo zaradi novic iz drugih krajev. Strah pred tresenja je zamenjal strah pred drugimi posledicami. Nuklearka je samo 250 km stran …
Več na Iskreni.net
