SkavtNET

Tokio (Avtor: Wikipedia)

Sobota po potresu

Sobota po potresu je bila prav idilično sončna. Ko smo se spravili v red, smo odšli na krajši sprehod v park in po bližnjih ulicah. Čeprav običajno ob sobotah obnovimo svoje prehrambene zaloge, tokrat nekako ni bilo prave volje. Uživali smo v tem, da smo skupaj. Vmes še poklepetali z Američanom, ki živi v soseščini. Malo smo izmenjali občutja. Res, zdelo se mi je, kot jutro po nevihtni noči. Vsi smo se zvedavo ozirali okrog za morebitnimi posledicami in sramežljivo zbirali informacije.

Popotresni sunki

Tresenje se še zdaleč ni umirilo. Bilo pa je nekoliko šibkejše. Popotresni sunki na približno 15 minut do pol ure. Magnituda praviloma med 3 in 5. Vsake toliko kakšen malo konkretnejši. Zibanje. Ampak smo bili srečni, da je za nami(?). Hkrati so se začele kopičiti informacije o strahotnih posledicah, ki jih je pustilo tresenje tal prejšnjega dne v netakozelo oddaljenem Sendaiu z okolico. Pojavile so se informacije o težavah nuklearke v Fukushimi. Trenutno mi to ni bilo pomembno. Bila je lepa sončna sobota. Brez prostora za črne misli.

Umetni potres

Spomnil sem se ekskurzije, ki nam jo je kakšen mesec nazaj pripravila Japonska znanstvena fundacija. Obiskali smo center za varstvo pred nesrečami in med drugim preizkusili tudi pravi potres in požar (brez ognja). Bila je zanimiva izkušnja. Zanimali so me predvsem občutki, ko “zares” trese. Mislim, ne tako malo, ampak pošteno. Z magnitudo 7 ali več. Okusili smo magnitudo 7.5. Vodička je komentirala, da je to praktično najmočnejši potres, ki ga lahko pričakujemo. Hm. Ko sem kasneje gledal posnetek, mi je bilo prav hecno, da se je luč zelo malo zibala. Igra naravnih frekvenc. Zanimivo je, da sem nekaj takšnega opazil tudi v našem stanovanju, sedaj ko se zares trese.

Nedelja

V nedeljo smo bili zmenjeni s patrom Kosom, verjetno najbolj “japonskim” Slovencem. Ko sem se po telefonu pogovarjal z njim o prestanem potresu, se mi je zdelo, da je na tresenje bolj navajen kot Japonci ;) Žal srečanja nismo realizirali.

Ponoči sem čudno spal. V misli se mi je prikradla ta presneta nuklearka in zjutraj sem najprej šel preverit na splet smer vetra. Proti Tokiu :( Potem pa še pobrskal za novicami in obstal šokiran. Ups. Tole pa izgleda ni tako zelo nedolžno. Po kratkem posvetu je padla odločitev za takojšnjo obnovitev zalog pitne vode in osnovnih prehrambenih artiklov. Nov šok. Ni vode! Očitno so moje misli delili tudi ostali “sosedje”. Kaj mi je drugega ostalo, kot sesti na kolo in na lov. Ko sem v eni trgovinici končno našel željeno tekočino, sem se odločil, da jo vzamem kar dva kartona. Ziher je ziher. Jok brate. Prodajalec mi je prijazno pojasnil, da lahko dobim samo 2 plastenki. Vzel. Plačal. Se vrnil po novi dve (Watashi Nihon jin jaarimasen). Plačal. V tretje vode ni bilo več.

Več sreče je bilo z moko in ostalimi željenimi dobrinami. Zaloge smo tako obnovili. Šef kuhinje (Andreja) je potrdila, da lahko ostanemo teden dni v stanovanju. To je bilo zame dovolj ;) Za vsak slučaj je krizno vodstvo odredilo še obvezno rezervo vode iz pipe. Ker ni bilo pri roki drugega primernega zbiralnika, se je morala Neža začasno odpovedati svoji banji. Vse za narodov blagor.

Spremljanje novic

Začelo se je mučno spremljanje novic. Že v ponedeljek sem se odločil, da ta teden vzamem dopust. Da si družinsko obnovimo živce. Napaka. Ne dopust, ampak upanje po miru. Če je nekako uspelo vzdrževati vojno moralo dopoldan, je ta vsakodnevno drastično padla, ko se je na drugi strani zemeljske oble (na sončni strani Alp) naredil dan. Bombardiranje z novicami, ki so prišle iz n-te roke je lahko zelo mučno. Pojasnjevanje vzame veliko časa. Odgovarjanje na maile prav tako. Vmes pa smo za (še enkrat) narodov blagor poskušali skrbeti za obveščenost v domovini. Hudo. Prav želel sem si že, da bi lahko kmalu spet postali glavni zvezdi našega bloga Anže in Neža. Zakaj ne bi bila glavna novica raje, da je Neža kakala v kahlico? ;)

Odločitev in lov za letalskimi kartami

Tako sva z Andrejo v torek zvečer, po temeljiti analizi stanja, prišla do zaključka, da bo najbolje, če gremo na dopust. Prvotno idejo, da se v primeru poslabšanja stanja v nuklearki umaknemo na jug, je zamenjala odločitev, da se pridemo pokazat v domovino. Kot vse kaže bodo redukcije toka onemogočale moje eksperimentiranje še vse tja do konca aprila (takšna je napoved), zato sem se po posvetu z gostitelji (in ob veliki spodbudi vseh vas) spravil na lov za letalskimi kartami in predvsem urejanje birokracije, ki je potrebna, če hočem zapustiti državo. Ob izdatni pomoči slovenske ambasade se bomo (če Bog da) v soboto zvečer podali preko Hong Konga in Zuricha v domovino. Upamo na govejo juhco! :) Ker so fiksne karte cenejše in ker so Japonci zelo striktni pri dovoljenjih za “odsotnost z dela”, bo dopust trajal do 1. maja. Potem pa delat! Upajmo.

P.S.: Seveda se z Andrejo zavedava, da je situacija zelo resna. Nihče ne zna napovedati prihodnosti. Trenutno nam res ni hudega, vendar nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi. Ne želiva tvegati. Vendar bo zaradi številnih, ki mislijo podobno, pot na letališče najbrž precej težja, kot je čakanje v Tokiu. ;)

Vir: Slavko Lenart, blog Mi4 na Japonskem